Domovojeva potepanja

Pozornejši bravci ste v teh par letih druženja bržkone že dodobra poučeni o moji nenavadni čudi. Tako sem se človek poln veličastnih zamisli tudi tega vandranja po Japonskem sklenil napol znanstveno lotiti – v ondotnih krajih bom namreč s pomočjo priročnega dozimetra radiacijo meril inu podobe še vroče na tale blog dal. Tako ne bodo moje zasluge v jedrski znanosti nič manjše nego v žurnalistiki in lepoznanski literaturi. 🙂

Običajna raven naravnega sevanja je 0,1 μSv/h (0,1 mikrosiverta na uro) do 0,25
Smrtna doza je 1 Sv/h = 1 000 000 μSv/h

G. Radgona, 8.7.2011

Neko soboto nekaj po letu 1147 je bil približno tam, kjer naj bi bojda že dolgo prej Kaj Sempomij sebi, ženi Muzi in sinu Primu kamen postavil, zgrajen grad, po gradiščanu Ratigoju imenovan. Sčasoma je pod gradom (ostalo nam je zapisano početje 17 vitezov iz bližnje okolice, ki so v grajski kleti pili vino nepretrgoma 98 dni in vsak od njih je vsak dan spil 28 meric) nastalo manjše naselje Rategoyspurch, Rakherspurg alias Radgona dandanašnji …

Beseda tukaj seveda teče o popolnoma nebistvenih stvareh. Prav je tako, saj nas nebistvene reči pripeljejo do bistvenih. In bistveno na tem mestu je, da se je osemsto-in-nekaj let kasneje moj mnogokratni popotni sodrug, someščan in žláhtnik odločil, praznino niča po znamenitem načelu nedoločljivosti z ustvarjanjem bloga Ratigoj zapolniti (bržkone se vsi globoko strinjamo, da je v življenju mnogo lepše imeti blog kot pa praznino niča), koder bo po eksponentni krivulji svoje bogate vagabuntske izkušnje z vseh celin širil.

Ratigoju na mnoga leta, vzklikamo vitezi in drugi razpoloženi pivci! 🙂

Domovoj in Ratigoj

“Ne hodi tja, kaj si malo nor?!” sem moral poslušali neštetokrat, kadarkoli mi je spregovoril Sovragov glas skušnjave in mi je misel zakoprnela po kakšni za preprostega provincialca eksotični vzhodnoevropski državi. “Oropali, zaklali, speštali te bodo, z olivnim oljem, poprom, baziliko, rožmarinom, limonino travo in žličko vina v nepregosto brozgo ter jo po vampirsko popili!“, so me skušali v tire dolgočasnega vsakdanjika normalnežev usmeriti tistihmal, ko je bilo nahrbtnikovanje po Transilvaniji še nekaj nepredstavljivega. “Lukašenko je diktator najhujše vrste, norec, ugrabitelj in brezobziren morilec, zgnilil boš tam v kakšni beloruski čuzi!“, so mi nič kaj obetavno prihodnost živopisno slikali dežurni paranoiki in prodajalci mudologije, ljudje, ki Belorusije še na zemljevidu ne znajo pokazati. “V Gorskem Karabahu je klavnica, so ti morebiti v črevih ukleščeni vetrovi udarili v glavo in povzročili norost?“, so končali s hreščavim akordom, kakor da se je spopadlo krdelo mačk. Da raje ne omenjam, koliko dušebrižnikov me te dni poskuša prepričati, da na Japonskem ljudje kot nekakšni nabrekli razpadajoči gomolji množično umirajo zaradi radiacije … 🙁

Kaj pa argumenti, dejstva, osebne izkušnje? Pa kaj bi se z njimi ukvarjali, v tej družbi že dolgo ne veljajo nič, od vrha do dna. Če bi jih poznali in upoštevali, bi velika večina utihnila in mediji ne bi imeli o čem pisati, narod o čem razpravljati, nastala bi strašna praznina in dolgčas.
In namesto, da bi poslušal njih pridige, obsedel doma in pestoval slovenceljsko svetobolje, sem se, svoboden klatež in neškodljiv norček v svoji skoraj pregovorni trdoživosti še bolj srborit in energičen vedno odpravil prav na odsvetovane destinacije.
Slava Bogu, da jih nisem poslušal! Zamudil bi namreč nekatere najlepše trenutke svojega življenja … 😕

Da rad kakor nebogljeno sirotče zapuščeno blodim po širokem svetu, se vé; da sem poleg tega še navdušen zabavljivec na polji fotografije pa takísto. Fotografiranje je ena taka blagodejna življenjska radost in slast, v kateri neizmerno uživam in s katero skušam v večnost zarisati dejanja, hrabrost in veščino popotnika – takim rečem se izobraženo reče situacija. Nič, kar je zanimivega, smešnega ali napačnega, nič se moji fótokámeri ne zdi sveto, bodi si osoba ali stvar.
Tako se mi v dušo naseli toplo in lenobno ugodje vedno, kadar pobrskam po spletnih straneh in zagledam v reklamah fotopripomagala, ki se jih našraufa na fotoaparat namesto običajnega objektiva in ki poskrbijo za izboljšavo celokupnega popotnega umetniškega vtiska – v trenutku izgubim celoten nadzor nad svojimi čuti in poprimem se takiga fotografiranja takòjci ter brez pretiranega obotavljanja. Taísta pripomagala pa so mi kakópak že mnogo stroškov prizadjala, zato sem včasih malce tudi hud sam nase zaradi nečimrnih koristi in grešnih želja po posvetnem blagu. Kajti kakor mrzla senca mi pade na dušo neprijazna sumnja, da sem se znašel na vrtiljaku trgovanja s fotografsko opremo (prav zato je Sovrag ustvaril eBay!). Ko enkrat sediš na tem vrtiljaku, ni poti nazaj. Odvisnost od drog se zdravi v komunah, odvisnost od alkohola v klinikah za odvajanje, za odvisnost od fotografije pa ni arcnij … 😕

Pa se pomudimo málko pri najzabavnejših pripomagalih in si ogledajmo njih podobe (klikajóč nanje jih povečaš):

Čas bi že bil, da rečem dve-tri tudi o svojih legendarnih poškodbenih peripetijah in betežništvih na pohajkovanjih. Primerile so se mi bile nekatere od teh nezgod že nekoč davno, v časih, ki jih moj spomin komajda še beleži; a komur je do prave resnice pač ve, da morajo ostati zapisane zanamcem tudi manj lepe stvari in sramotne nevšečnosti:

1. Erevan, Armenija – črevesna infekcija
2. Edinburgh, Škotska – nalomljeno rebro (posledica padca s pograda)
3. Jaroslavl, Rusija – oteklo koleno
4. Planina Bistra, Makedonija – sončne opekline
5. Evora, Portugalska – krvavenje iz nosu

Seveda pa so bili z leti vselej prisotni tudi klasični betegi – prehladna obolenja, prebavne motnje in hipohondrija. 🙂

Kanarski otoki so óbčečlovéško vednoitak pregovorno povezani s počitniškim vzdušjem, toplimi saharskimi vetrovi, raznoliko zabavno in turistično ponudbo ter celim kupom podobnih delikates.

Kanalski otoki, nemarno razmetani ob obali Normandije, so pak čisto druga pripoved – za preprostega slehernika préjkone nepopisan list, misteriozna zagonétka … Tvorita jih dve ločeni okrožji, Jersey in Guernsey, ki sta pol država, pol pa kar tako, kakor jima baš zahoče (politično nimata nič skupnega, da ne omenjam lastnih valut in internetnih domen). Spadata sicer pod britansko Krono (pravzaprav sta posebna last normandskega vojvode), vendar formalno nista del Združenega kraljestva in takísto ne Evropske unije. Jersey in Guernsey se sme priporočati tudi vsacemu, ki ga privlačijo neznane razvaline, nerazumljiva normanska govorica, pestra morsko-kulinarična ponudba in vlažnovetrovna klima.

Glede na zapisano je pozornejšim bravcem bržkone povsem jasno, da mi duša ravno ne koleba zaradi dvomov in preudarkov, ali naj se v enem od prihodnjih krajših in zasluženih oddihov odpravim med kanarce ali med kanalce. 😉

Prepotovati vse po slovansko govoreče vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse evropske države. Še pet štiri tri dve ena. Odkljukano. 😀
Prepotovati vse države. Malo morgen. 😐

Moj delovni teden je zaznamovan s celim kupom vsakodnevnih težavic kroničnega deloholika, raznolike zapletene naslága stresa, naglice in metafizičnih dvomov. Na svojih vandranjih moram pak vse tisto, kar nosim in potrebujem na poti, zreducírati v ne prevelik in ne pretežak nahrbtnik ter uspešno krmariti med prisiljenim odeválnim minimalizmom, redom in telesno obremenitvijo. Uživam v tej preprostosti, saj mi pomaga osredotočiti se na bistveno in ena mojih najljubših stvari je gledati, kako je dični oprtač z vsakim potovanjem vse manjši in praznejši dodatnih oblačil ter kozmetično-higienskih pripomočkov.

Akópak po drugi strani dobro premislim, natovarjam ravnokar za naslednji skorajšnji potep poleg príličnega fotoaparata še tri objektive, mini kamero, mini stativ, tri filtre, rezervne baterije, spominske kartice in čitalec zanje, mobilnik, mp3 plejer, e-bralnik, netbook in metre pripadajočega kablovja, priključkov in polnilcev. 😐

Za mnogotére popotnike je pravi čar vsakega potovanja v iskanju prvobitnega stika z gostoljubnimi domačini, prvoosebnega izkušanja njihovega pristnega vsakodnevnega življenja ter njihovih navad, ob tem pa začutiti toplino razmajane postelje in okusnost lokalne specialitete, ki jo prijazna domorodka obilno mehke riti in krepkih beder servira na trhlo leseno mizico sredi svoje skromne bajtice.
Zame ne. Človek zapletenega in občasno utrujajočega značaja si preprosto zadegam nahrbtnik na rame, se podam na avtobus ali še raje vlak, prispem koder in pogledam kar me je volja, pri čemer me direkten stik in izkušnja prvinskega spoznavanja življenja domačinov kaj malo zanimata. Tudi različne oblike vagantskega družabnega mreženja, fenomen couchsurfinga ter druženje in spoznavanje v hostlih, ki veljajo za bolj sproščeno obliko bivanja in kjer se hitro navežejo stiki s somišljeniki, me v svojem skrajnem individualizmu pustijo hladno ravnodušnega.

Povsem očitnega zanemarjanje tega blogiča zadnje tedne ne ne gre devati na rovaš ošabnemu mrzenju, temveč je to pripisati le vnemi, s katero se v realnem času odvija moja prozáičnost (pa tudi sicer so moja potepanja, roko na srce, v teh šoloobveznih mesecih silna redkost). Vsi moji štirje slučajnospoštovani obiskovalci/naključni bralci pa ste gotovo že dodobra seznanjeni z dejstvom, da je moj nemili vsakodnevnik vendarle stkan tudi iz premnogih slasti, med katerimi mi poleg popotovanj največ estetskih užitkov servira najbolj zavržena izmed vseh umetnostnih zvrsti, strip. Včasih, kakor tukaj, omenjeni umetnosti združim, ob tem pa me zmeraj krotoviči le nemočno a spoštljivo občudovanje tistega, kar počneta meni jako ljuba podobičarja Delisle in Sacco (na linku ovekovečene so tudi moje najljubše knjige in pa še ena, ki sem jo nekam založil). Kaj je lahko še lepšega na belem svetu od tega, da te neka premožnejša inštitucija pošlje na daljši izlet v neko tujo deželo, kjer potem v spokoju iz neke osrednje teme spleteš preprosto fabulo, dodaš ščepec ekonomsko-socialne strukture družbe ter družabnostnih zagat, o katerih ob brezplodnih posedanjih v vaških špelunkah klanfajo stare pijandure!? Ob tem pa ti poleg stroškov poti, prehranjevanja in nastanitve velikodušno podarijo še ne tako zanemarljiv honorarček in na koncu v svet nacionalne književnosti izpustijo lično knjižico tvojih ustripitev!

Verjeli ali ne, takóvo ponudbo smo v svoj elektronski poštni nabiralnik prejeli najodličnejši narodni podobarji, da bi v slovensko kulturo skozi svoje pikro oko dokumentirali mednarodne razvojne in humanitarne projekte, ki jih sofinancira naše Ministrstvo za zunanje zadeve. Med njimi so, naj mi bo oproščeno, tudi taki zelo hecnih nazivov, denimo “Do trajnostnega razvoja podeželja okrožij Jablanice, Pirota in Zaječarja s praktičnim uvajanjem modela PRJ“, “Obnavljamo Osnovno šolo Bratov Ramiz i Hamid” ali pa “Zagotavljanje trajnostnih kapacitet za zmanjšanje smrtnosti in izboljšanje zdravja otrok in žensk v kraju Ruzo v Burundiju“.
Prijavil sem se bil sicer, kajpak zavoljo osveževanja svoje ruščine, na projekte vzhodnejše poloble, šel bi pa nenazadnje tudi kam med zamorce neuvrščenih držav. Seveda pa nastane resen objektiven problem, če so ti projekti neutrudljive radovednosti in izkušnje zamišljeni v kateremkoli drugem obdobju, kot so šolske poletne počitnice. Tedaj bom v serdu preklinjal, da bo groza 🙁