Domovojeva potepanja

Povsem očitnega zanemarjanje tega blogiča zadnje tedne ne ne gre devati na rovaš ošabnemu mrzenju, temveč je to pripisati le vnemi, s katero se v realnem času odvija moja prozáičnost (pa tudi sicer so moja potepanja, roko na srce, v teh šoloobveznih mesecih silna redkost). Vsi moji štirje slučajnospoštovani obiskovalci/naključni bralci pa ste gotovo že dodobra seznanjeni z dejstvom, da je moj nemili vsakodnevnik vendarle stkan tudi iz premnogih slasti, med katerimi mi poleg popotovanj največ estetskih užitkov servira najbolj zavržena izmed vseh umetnostnih zvrsti, strip. Včasih, kakor tukaj, omenjeni umetnosti združim, ob tem pa me zmeraj krotoviči le nemočno a spoštljivo občudovanje tistega, kar počneta meni jako ljuba podobičarja Delisle in Sacco (na linku ovekovečene so tudi moje najljubše knjige in pa še ena, ki sem jo nekam založil). Kaj je lahko še lepšega na belem svetu od tega, da te neka premožnejša inštitucija pošlje na daljši izlet v neko tujo deželo, kjer potem v spokoju iz neke osrednje teme spleteš preprosto fabulo, dodaš ščepec ekonomsko-socialne strukture družbe ter družabnostnih zagat, o katerih ob brezplodnih posedanjih v vaških špelunkah klanfajo stare pijandure!? Ob tem pa ti poleg stroškov poti, prehranjevanja in nastanitve velikodušno podarijo še ne tako zanemarljiv honorarček in na koncu v svet nacionalne književnosti izpustijo lično knjižico tvojih ustripitev!

Verjeli ali ne, takóvo ponudbo smo v svoj elektronski poštni nabiralnik prejeli najodličnejši narodni podobarji, da bi v slovensko kulturo skozi svoje pikro oko dokumentirali mednarodne razvojne in humanitarne projekte, ki jih sofinancira naše Ministrstvo za zunanje zadeve. Med njimi so, naj mi bo oproščeno, tudi taki zelo hecnih nazivov, denimo “Do trajnostnega razvoja podeželja okrožij Jablanice, Pirota in Zaječarja s praktičnim uvajanjem modela PRJ“, “Obnavljamo Osnovno šolo Bratov Ramiz i Hamid” ali pa “Zagotavljanje trajnostnih kapacitet za zmanjšanje smrtnosti in izboljšanje zdravja otrok in žensk v kraju Ruzo v Burundiju“.
Prijavil sem se bil sicer, kajpak zavoljo osveževanja svoje ruščine, na projekte vzhodnejše poloble, šel bi pa nenazadnje tudi kam med zamorce neuvrščenih držav. Seveda pa nastane resen objektiven problem, če so ti projekti neutrudljive radovednosti in izkušnje zamišljeni v kateremkoli drugem obdobju, kot so šolske poletne počitnice. Tedaj bom v serdu preklinjal, da bo groza 🙁

This entry was posted on Sunday, March 14th, 2010 at 12:06 and is filed under podolgem/počez. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.