o slovesih
January 29th, 2010 by domovoj
Usoda vsakega vandravca, takšnega in drugačnega popotnika je nenehno poslavljanje. Neka skrivnostna popotna stvarca se naseli v človeka, ko se odpravlja in zapušča prekrasne kraje in prekrasne ljudi. A kakor sem prihajal, nenadoma in neopazno, sem zmeraj tudi odhajal brez kakšnega posebnega slovesa.
Zazrl sem se tako tudi danes zabodeno v tisto težko in nizko nebo, ki z zoprno nepremičnostjo že teden za tednom pritiska na zamrznjeno zemljo, vdano skomignil z rameni, češ, služba je pač služba ter malce zateklih oči in polnih pljuč vnovič zapustil provincialno prosvetno ustanovo, ki mi je pomenila drugi dom. Pravzaprav je od tam odtaval le moj živòtec, tožna duša pa ostala na prašnih šolskih hodnikih.
In tako se tolčemo naprej. 😐
January 29th, 2010 at 22:18
😯 !!!! Tako si zapletel, da mi ni nič jasno. Si šel na potep, na službeno pot ali na zavod iz solidarnosti do delavk Mure ?
January 29th, 2010 at 22:54
V prekomando. 😕
January 30th, 2010 at 03:24
Vendarle Romunija?
January 30th, 2010 at 09:29
No, takšen mojster pedagoških veščin pa spet nisem, da bi šel poučevat kar v Karpate. Čeprav tudi to ni izključeno, da se nekega dne v posvečeni brezciljnosti ne pojavim med razcapano bukovinsko deco. Ampak do takrat bom verjetno zamenjal še kakšno službo … 😕
February 10th, 2010 at 10:16
Pronicljivost in zabavnost borstejevih komentarjev sta neprecenljivi 🙂
In kako se imaš v prekomandi? Drugega narečja se ti verjetno ni bilo treba učiti?
February 10th, 2010 at 18:38
Sprva sem se počutil ujetega v mogočnem mističnem občutju brezčasja in hodil v novo službo kot omlaten snop sena, dokler se ni ta občutek vse bolj pogrezal v stvarnost in se v njej sčasoma skoraj docela razblinil. To pač tako je. 😕
February 13th, 2010 at 09:47
Sovesi so redko prijetni, še posebej takrat, ko nekje že (skoraj) poženeš korenine.
Upam, da je to tako kot z mnogo drugimi stvarmi, da se sčasoma navadiš…
Srečno!