Domovojeva potepanja

Nadaljevanje mikroblogerskih zapisov, kolekcija 2010-2011.

Za en dan v Azijo in nazaj.
31. oktober 2011

Rek “kadi kot Turek” definitivno ne drži (več).
30. oktober 2011

Na Turkish Airlines te pustijo razvajati!
29. oktober 2011

Veliko pivo 80 centov.
11. avgust 2011

Arigato Nippon, nekega lepega dne se znova vrnem!
25. julij 2011

Tajfun je mimo, spet je vroče.
20. julij 2011

Japonke svetovne prvakinje, Mura zmagala, pa še dežuje. Kakšen čudovit dan!
18. julij 2011

Nocoj (no, mi v bistvu zgodaj zjutraj) vsi v hostlu navijamo za Japonke!
17. julij 2011

Prva porcija je lakota, druga požrešnost.
15. julij 2011

Po dveh dneh sem v Tokiu videl prvega kadilca.
13. julij 2011

Japonci so delaven narod, posedanja pred kafiči ni.
12. julij 2011

Mali ciprski jubilej – moja 45. država.
25. april 2011

Mmmmmm, fondue.
27. oktober 2010

Pakiram bundo, kapo, rokavice. V Švici zna biti bojda hladno. :/
24. oktober 2010

Domovoj ante portas.
15. avgust 2010

Odkar imam Fiata, se kar naprej pajdašim z Italijani. :/
14. avgust 2010

Je še kaj bolj angleškega kot sedeti v pubu, piti pivo in gledati fuzbal?
14. avgust 2010

Kjerkoli sem, na Slovence naletìm povsod!
10. avgust 2010

Dokler nisem prišel na Škotsko sem mislil, da je irska angleščina težko razumljiva. :/
8. avgust 2010

Mimo mene so se sprehodili Frings, Mertesacker in Özil.
6. avgust 2010

Lestvica kulinaričnih užitkov: 1.paella, 2.portugalski sir, 3.pintxos
27. julij 2010

Mogoče sem stal poleg ljubezni svojega življenja, a si je nisem upal ogovoriti.
26. julij 2010

Na ulicah Pamplone, prav tam, kjer baki dirjajo pred biki. :/
24. julij 2010

Neki Baski zunaj na ulici San Sebastiana igrajo Golico! :O
21. julij 2010

Pol otrok in frtal odraslih nosi dres Real Sociedada. :/
20. julij 2010

Lepe kelnarce me zmeraj lepo gledajo (dobra mušterija press). :/
19. julij 2010

Naposled v Baskiji!
19. julij 2010

Siesta.
17. julij 2010

Spet v sobi z Avstralci. :/
16. julij 2010

Kateri bebo se je spomnil vsa portugalska mesta zidati navkreber?
16. julij 2010

Poletje, to ni zame. :/
14. julij 2010

Na, pa sem iz pivopivca postal vinopivec. Vinho tinto regional, se razume.
13. julij 2010

Na Portugalskem ni slabo. Pozdravljam vse, ki me poznajo.
12. julij 2010

Nazaj na celini, nazaj v prozaični realnosti. :/
2. maj 2010

Končna rang lestvica: 1.Guiness, 2.Beamish, 3.Smithwick’s, 4.Kilkenny, 5.Beamer’s
1. maj 2010

“Na zdravje!”, nama je z Borstejem v pristni slovenščini pokimal bradati irski farmošter.
30. april 2010

V zahodnem Belfastu, na nekdanji prvi bojni liniji.
27. april 2010

Sonce – dež – sonce – dež – sonce – dež.
25. april 2010

Dublin tour – od puba do puba.
25. april 2010

“Na podstavi §§ 5. in 27. ustroja centralne deržavne uprave in pooblastila, danega mi v členih 1., 3. in 33. prosvetnega zakona razglašam Domovoja iz radgonskega okraja, da bo o Japonski po določilih in naredbah osrednje vlade predaval. Potopis se bo dne 2. decembra 2011. od šestih do pol devetih zvečer v gornjeradgonski šolski zbornici pojasnjeval.

Pozivlje se zato vsakdo, da pride!”
(Vojni invalidi, če so sicer sposobni poslušati duhamornosti dotičnega, imajo prednost v zmislu naredbe Narodne vlade.)

Predsednik upravne komisije za odnose z deželami izvun Slovenije, l.r.

Hja, včasih se je treba malce odmakniti od belosvetnih metafizičnih in epistemoloških vprašanj in se več potepati po stranpoteh eksistence tostranstva, denimo minljivih kulinaričnih užitkih, skušnjavah telesa, ki je pač pregovorno šibko ter nazorih o potrebi in koristi pijače. Ne pijače vobče, saj piti mora vsaka stvar, ki diha pod milim nebom, ampak o potrebi in koristi onih odličnejših tekočin, kakršne so biokemični katalizatorji blagega žitnega duha (nekoč sem jim bil na teh straneh že namenil nekaj stavkov).
Tako se mi je personi vesele nravi in pobožnega serca utrnila veličastna zamisel o varitvi domačega duhovnega napitka, kakršnega vrček si človek rad privošči po napornem dnevu ali pa na primitivnih družabnih dogodkih, kjer tematika pogovorov ni strogo določena in se lahko občasno dotakne tudi povsem posvetnih tem. In od prvega dne razgrnitve dotične ideje dalje sem tako globoko zavrtal v to stvar, da že skoraj nisem mogel več spati, pa tudi zares buden nisem bil nikoli. Kak posameznik manj jeklenega duha bi niti ne zdržal do dneva dandanašnjega, ko sem spraznil prvo flaško svojega napitka (odlikuje se po blesteči aromi in privlačni grenkobi, od katere pridrejo iz človeka globji in otožnejši podtoni), kakor se je spraznilo Rdeče morje pred sinovi Izraela …

To bóde odsihdob stalna praksa.

Kdo bi si upal leteti z letalsko družbo, ki ima med svojimi destinacijami neobstoječe letališče (Bralta na Korziki?!?), ki prestavi Atene na sever Italije, Ženevo v Nemčijo, Toronto tisoč kilometrov stran v kanadsko tundro, svojo bazo Dunaj na Češko, kjer je zemljevid Bližnjega Vzhoda (milo rečeno) čuden in kjer se zemljevid letov niti približno ne sklada z “rezervacijskim sistemom”?

Očitno nihče.

Sebi lastno potrebo po kreativnosti svojih poletnih popotovanj sem se odločil pronicljivo sublimirati v Heisenbergov princip negotovosti, da torej opazovalec vpliva na poskus (dasirávno pri tem še vedno obstaja neka vnaprej predpisana stopnja negotovosti in slučajnosti v vsem, kar opazujemo in napovedujemo) …
Če torej J (kot Japonska) po abecednem redu nasledi K – kàkove podobe in impresije nedoločljivega razpoloženja bi si cenjeni slučajnospoštovani obiskovalci želeli ob letu osoréj ogledati in prebrati na tem blogiču: iz Kanade, Kazahstana ali Koreje?

 Loading ...

Oblastveno pripoznana v tej vedi je ona po Merkatorju oklícana projekcija sveta, pri kateri poldnevniki in vzporedniki postanejo ravne črte in se sekajo pod pravim kotom. Takóva projekcija s splošno povoljnim uspehom ima pak tudi svojo nèlépost – deformacije, ki se povečujejo z oddaljevanjem od ekvatorja.

Pripoznávši izpremembe v kartografiji pa je vóbči ogled postavljena tudi interesántnejša, tako zvana Petersova projekcija, koder je zemljevid sveta upodobljen s točnimi razmerji med površinami držav in celin.

To se daje splošno na znanje.

Pozornejši bravci ste v teh par letih druženja bržkone že dodobra poučeni o moji nenavadni čudi. Tako sem se človek poln veličastnih zamisli tudi tega vandranja po Japonskem sklenil napol znanstveno lotiti – v ondotnih krajih bom namreč s pomočjo priročnega dozimetra radiacijo meril inu podobe še vroče na tale blog dal. Tako ne bodo moje zasluge v jedrski znanosti nič manjše nego v žurnalistiki in lepoznanski literaturi.

Običajna raven naravnega sevanja je 0,1 μSv/h (0,1 mikrosiverta na uro) do 0,25
Smrtna doza je 1 Sv/h = 1 000 000 μSv/h

G. Radgona, 8.7.2011

Neko soboto nekaj po letu 1147 je bil približno tam, kjer naj bi bojda že dolgo prej Kaj Sempomij sebi, ženi Muzi in sinu Primu kamen postavil, zgrajen grad, po gradiščanu Ratigoju imenovan. Sčasoma je pod gradom (ostalo nam je zapisano početje 17 vitezov iz bližnje okolice, ki so v grajski kleti pili vino nepretrgoma 98 dni in vsak od njih je vsak dan spil 28 meric) nastalo manjše naselje Rategoyspurch, Rakherspurg alias Radgona dandanašnji …

Beseda tukaj seveda teče o popolnoma nebistvenih stvareh. Prav je tako, saj nas nebistvene reči pripeljejo do bistvenih. In bistveno na tem mestu je, da se je osemsto-in-nekaj let kasneje moj mnogokratni popotni sodrug, someščan in žláhtnik odločil, praznino niča po znamenitem načelu nedoločljivosti z ustvarjanjem bloga Ratigoj zapolniti (bržkone se vsi globoko strinjamo, da je v življenju mnogo lepše imeti blog kot pa praznino niča), koder bo po eksponentni krivulji svoje bogate vagabuntske izkušnje z vseh celin širil.

Ratigoju na mnoga leta, vzklikamo vitezi in drugi razpoloženi pivci!

Domovoj in Ratigoj

“Ne hodi tja, kaj si malo nor?!” sem moral poslušali neštetokrat, kadarkoli mi je spregovoril Sovragov glas skušnjave in mi je misel zakoprnela po kakšni za preprostega provincialca eksotični vzhodnoevropski državi. “Oropali, zaklali, speštali te bodo olivnim oljem, poprom, baziliko, rožmarinom, limonino travo in žličko vina v nepregosto brozgo ter jo po vampirsko popili!“, so me skušali v tire dolgočasnega vsakdanjika normalnežev usmeriti tistihmal, ko je bilo nahrbtnikovanje po Transilvaniji še nekaj nepredstavljivega. “Lukašenko je diktator najhujše vrste, norec, ugrabitelj in brezobziren morilec, zgnilil boš tam v kakšni beloruski čuzi!“, so mi nič kaj obetavno prihodnost živopisno slikali dežurni paranoiki in prodajalci mudologije, ljudje, ki Belorusije še na zemljevidu ne znajo pokazati. “V Gorskem Karabahu je klavnica, so ti morebiti v črevih ukleščeni vetrovi udarili v glavo in povzročili norost?“, so končali s hreščavim akordom, kakor da se je spopadlo krdelo mačk. Da raje ne omenjam, koliko dušebrižnikov me te dni poskuša prepričati, da na Japonskem ljudje kot nekakšni nabrekli razpadajoči gomolji množično umirajo zaradi radiacije …

Kaj pa argumenti, dejstva, osebne izkušnje? Pa kaj bi se z njimi ukvarjali, v tej družbi že dolgo ne veljajo nič, od vrha do dna. Če bi jih poznali in upoštevali, bi velika večina utihnila in mediji ne bi imeli o čem pisati, narod o čem razpravljati, nastala bi strašna praznina in dolgčas.
In namesto, da bi poslušal njih pridige, obsedel doma in pestoval slovenceljsko svetobolje, sem se, svoboden klatež in neškodljiv norček v svoji skoraj pregovorni trdoživosti še bolj srborit in energičen vedno odpravil prav na odsvetovane destinacije.
Slava Bogu, da jih nisem poslušal! Zamudil bi namreč nekatere najlepše trenutke svojega življenja …

Da rad kakor nebogljeno sirotče zapuščeno blodim po širokem svetu, se vé; da sem poleg tega še navdušen zabavljivec na polji fotografije pa takísto. Fotografiranje je ena taka blagodejna življenjska radost in slast, v kateri neizmerno uživam in s katero skušam v večnost zarisati dejanja, hrabrost in veščino popotnika – takim rečem se izobraženo reče situacija. Nič, kar je zanimivega, smešnega ali napačnega, nič se moji fótokámeri ne zdi sveto, bodi si osoba ali stvar.
Tako se mi v dušo naseli toplo in lenobno ugodje vedno, kadar pobrskam po spletnih straneh in zagledam v reklamah fotopripomagala, ki se jih našraufa na fotoaparat namesto običajnega objektiva in ki poskrbijo za izboljšavo celokupnega popotnega umetniškega vtiska – v trenutku izgubim celoten nadzor nad svojimi čuti in poprimem se takiga fotografiranja takòjci ter brez pretiranega obotavljanja. Taísta pripomagala pa so mi kakópak že mnogo stroškov prizadjala, zato sem včasih malce tudi hud sam nase zaradi nečimrnih koristi in grešnih želja po posvetnem blagu. Kajti kakor mrzla senca mi pade na dušo neprijazna sumnja, da sem se znašel na vrtiljaku trgovanja s fotografsko opremo (prav zato je Sovrag ustvaril eBay!). Ko enkrat sediš na tem vrtiljaku, ni poti nazaj. Odvisnost od drog se zdravi v komunah, odvisnost od alkohola v klinikah za odvajanje, za odvisnost od fotografije pa ni arcnij …

Pa se pomudimo málko pri najzabavnejših pripomagalih in si ogledajmo njih podobe (klikajóč nanje jih povečaš):