Domovojeva potepanja

V sebi lastni, veličastnih zamisli polni intelektualni prodornosti in pronicljivosti sem se dokopal do izrazito občestvene teorije, ki nesporno dokazuje, zakaj je hrana na vzletališčih tako draga – sleherniku z uteho fatalizma je kaj malo mar za denar, ako je mnenja, da utegne biti to morda njegov poslednji obrok v življenju.

Enega lososa, prosim! 😕

Ob ogledu fotografij priporočam poslušanje Sigur Rós. 😉

Zgodovinarji čestokrat na dolgo in široko opisujejo, kako je na otok, sestavljen iz bazaltnih planot ter prhkih ognjeniških izmečkov, v 9. stoletju prispel norveški Viking lngolfur Arnarson, dandanašnji živo zraščen z islandskim narodnim duhom. Morebiti pa bo v kateri od poustvaritev kakšne od znanih islandskih sag ostalo zapisano, da je na Islandijo tega turobnega poletnega dne kot zadnjo neosvojeno evropsko državo po letih praktičnega potepanja stopil imenitni mož iz majhne podalpske deželice, posebna osobnost, katere ne moremo navadno soditi, s čimer je Evropa dokončno padla. In nikoli več se ni pobrala. 😎

Za te galerije je pa zadolžen Borut. 😛

O hostlih kanim tokrat nekaj spregovoriti, o tistih cenenih počivališčih, ki, roko na srce, kakšnega globjega in veličastnejšega vtisa ne zapustijo na prav nikogar.
Običajno čepijo v okolju, kjer so kakor piščeta okrog koklje zrasle fast food krmilnice in fensi lokalčki za mlade frfotave Američane, polne očkovih penez.
Zaripli popotniki pa s težkimi rukzaki, z od dolge nošnje že počrnelimi naramnicami, trudno hropejo po tesnih hodnikih mimo takozvanih recepcij s hlapčki iz študentskega servisa do svojih bedno osvetljenih in z otožnim vonjem po prešvicanih nogavicah prepojenih kamric, kjer bodo na skromnih pogradih tiho smrdeli v prihajajoče jutro.

(Ponekod zna vesela druščina v skupnih prostorih s polnimi kozarci vztrajati še dolgo v noč in se vreščavo predajati takim in drugačnim mesenostim – pogosto je ura tudi tri ali štiri zjutraj, preden ležejo.)

Letos sem v teh in takšnih hostlih srečal nenavadno veliko kot ptice nežno ščebljajočih samskih Azijk. V svojem dialektičnem materializmu, ki ostro zavrača vsa ekstatično-mistična stanja sem seveda takojci pomislil, da so si nemara prišle v te daljne kraje iskat ženine. Nato sem, žejna duša, potegnil dolg in pomemben srk ter dokončno ugotovil, da če že, potem prav gotovo kake stasite Nordijce.
Zame se namreč slejkoprej sploh niso niti najmanj zmenile.