Archive for the ‘mediteran’ Category

toskana

Monday, August 14th, 2017

madrid y toledo

Saturday, May 4th, 2013

Slučajnospoštovana oba bralca sta bržkone že dodobra poučena o vsakojakih duševnih filozofsko-estetskih blokadah, ki so Vajinega omiljenega blogerista pestile zadnje tedne in mesece. Tako verjetno ni presenečenje, da sem se z namenom doseganja stanja razširjenosti in poglobljenega zaznavanja lastne notranjosti enostavno spet moral odpraviti ondót, kjer se lahko bratiš z minljivimi kulinaričnimi užitki, ponavljaš španske modalne glagole ter si ogleduješ historična umetniška dela širokega diapazona avtorskih poetik …

atene

Wednesday, May 2nd, 2012

olimpijada

Thursday, April 26th, 2012

Kakor nam znano, se létošnji vnovič bliža mesec, ko so v dáleki preteklosti grške države in državice, ki so le prerade se med saboj ujedale, za nekoliko časa sovražtvo pretrgale in se z vso južnozemsko živostjo borb človeške telesne izvrstnosti udeleževale.
Po nekem naključju, katerega vzrok mi je že izhlapel iz glave, me žal ne bo med gledalstvom v Britaniji, ki bo zamaknjeno v igre imenitne može in žené spoznavalo, katere bodo pesmi prihodnjih rodov opevale. Bom pa zato poln krepkosti duše in telesa malce na Grško smuknil, kjer se je povestnica športa pisati začela …

Bogve, morda se tudi meni ob tem posreči ne samo sebe, ampak tudi celo domovino pred vsem izobraženim nebarbarskim svetom oslaviti. 🙂

malta

Saturday, February 25th, 2012

blitzkrieg

Saturday, February 25th, 2012

maltežan

Tuesday, February 21st, 2012

Najznamenitejši Maltežan (in vsaj meni edini poznan vobče, če ne štejem zraven onih prisrčnih psičkov) je zagotovo Corto Maltese. Ta šarmantni avanturist in inteligentni klativitez je bil rojen v La Valletti 10. julija 1887 kot sin seviljske ciganke in mornarja iz Cornwalla. Iz njegove poetizirane biografije izvemo, da se je že kot deček potikal po ulicah Singapura, Šanghaja, Bombaya, Ranguna in Gize, se konec leta 1904 znašel v kitajsko ruski vojni, kjer je srečal Jacka Londona in Rasputina, v Argentini Butcha Cassidyja in Sundance Kida, se v linearnem časovno-prostorskem kontinuumu rokoval z Jamesom Joyceom, v Mehiki 1908 pa pomagal Panchu Villi. Prepotoval je Surinam, francosko Gvajano, Brazilijo s porečjem Amazonke, Latinsko Ameriko, Antile, Belize, se v 1. svetovni vojni zafilozofiral z voznikom rešilca Ernestom Hemingwayem in spoznal samega Rdečega barona, Manfreda Von Richthofna. Nemirni duh ga vodi avanturam naproti v Jemen, britansko Somalijo, Etiopijo, Tanzanijo, Hong Kong, Pakistan, Afganistan ter preko Sibirije in Mongolije do mitskega Samarkanda, na Karibih pa se za trenutek ustavi tudi na Atlantidi. 1926 se pridruži mednarodnim brigadam, ki se vmešajo v špansko državljansko vojno in tu se za njim po preteku neugotovljive količine časa izgubi vsaka sled …

Seveda pa je “biti” in “živeti” v tem primeru potrebno jemati bolj v smislu Heideggerjeve fenomenološke dimenzije človeškosti, po kateri je narava človekovega obstoja nekaj, kar ni ne resnično in ne lažno, marveč je nekaj tretjega (privid) in nikakor ne po mesenem natalno-prokreacijskem eksistencializmu … 😕

P. S. Po prebranem curriculum vitae je bržkone tudi bistrogledima obema bralcema in bralki že jasneje, zakaj je ta skrajni individualist z uteho fatalizma, ki sta mu svoboda in klativiteštvo način življenja, doživljensko neločljivo povezan tudi z mojo malenkostjo

odšel in se kmalu vrnem

Sunday, February 19th, 2012

orient ekspres

Friday, October 28th, 2011

V onih davno minulih časih, ko še ni bilo tajkunov in ostalih naduto samopašnih privilegirancev, nam je bilo preko ljudske šole izročilo o junakih tipa Martin Krpan, Kraljevič Marko in Peter Klepec posredovano, ki so se v sveti jezi občasno tudi turških, v naše kraje prirohnelih orjakov lotili. Krpan je tako denimo z bridko mesarico hudobnega turškega antijunaka Brdavsa, kateri ga je z gerdimi priimki poprej zelo razžalil, po betici malce močneje krcnil in si tako avdienco na samem belem cesarskem dvoru prislužil. Klepec pa se je bojda najprej ruvanja dreves in predelave okolice lotil, pa je malce skušal še mrkoglede Turke predelati, kar se mu je v tolikšni meri posrečilo, da je reveže nazaj vse do vročega Konstantinopla, koder sonce čez vso leto svoje ognjive žarke na svet siplje, spodil. Tako so Turki že v 15. stoletju prvo povezavo Slovencev in Carigrada vzpostavili.

Dasiravno to v popolnoma drugačnih kontekstih in z različnimi poudarki poteka, pa se vendarle za kratko, a s polno bisago v tiste v kolektivnem spominu krščanskega sveta neverne kraje v historično čisto obratni smeri napravljam. 😉

ciper

Saturday, April 30th, 2011

razdeljena mesta

Tuesday, April 26th, 2011

V izmeničnem ritmu napadov skrbi in faze koncentracije simuliram duševno zdravje ter si polnim dušo – in moja duša je kakor trebuh trojanskega konja, veliko gre noter – z neumornimi razmišljanji. Sarajevo, Berlin, Belfast. Po vseh teh nekdaj pregrajenih mestih sem se bil že potikal vaš eksistencionalno izgubljen dramski antijunak. Nikozija pa ostaja še zadnje razdeljeno evropsko glavno mesto in tudi zadnja prestolnica na svetu, ki je razdeljena med dve državi (na severnem delu otoka je samostojna država, katere samostojnosti pa nihče razen Turčije ne priznava).1)

Predstavljajte si torej ljubko sredozemsko mestece, obdano z lepo ohranjenim osmerokotnim srednjeveškim obzidjem, ki ga z mediteransko inačico berlinskega zidu razdelijo točno na glavni promenadi, tako da so potem hiše okoli prazne in jih čuva vojska in na vsake toliko je potem opazovalnica, pa nekaj bodeče žice in modre čelade. Turški del Nikozije je nekako bolj domač tistim, ki jim srce malce hitreje bije ob kakšnem bližnjevzhodnem ritmu. Po ozkih uličicah, nabasanih s turistično kramo, neuporabno bižuterijo in v prijaznosti usklajenimi trgovci odkrivam Ciper v svoji najbolj pristni, kar malo orientalski izvedbi. Na drugi strani Grki srkajo sladko rdeče vino, na široko debatirajo o potrebi in koristi teh najodličnejših tekočin, katerih okus popestrijo z olivami in enormnimi porcijami kadavrov z žara ter opazujejo trume turistov, ki bezljajo po mestu s severa na jug, z zahoda na vzhod, s kraja na konec, po celem in kar tako …
V svoji sveti preproščini jih malo spominjajo na drobnico, ki so jo njega dni pasli tod naokrog in prijetna otožnost se jim kot sluz razleze raz srce.

  1. Zavoljo česa se tako rad ugnezdim v razdeljenih mestih, ne morem uvideti niti enega umnega razloga – razen morda dejstva, da že vso življenje živim v mestu, ki ga je desetletja dolgo ločevala nacionalna, geografska in ideološka pregrada …
    Naslednjič me, predvidevam, čaka Jeruzalem. ; []

prvomajski itinerarij

Friday, April 22nd, 2011

Vigred se je nič kaj sramežljivo vtihotapila v deželo, rožice so bušknile na plan in ptice vreščijo že v zgodnjih jutrih. Prvoosebni dotični pa se, da izlijem ves tisti grez, ki se mi je preko merzle zime nacedil v dušo, odpravljam spet prepuščen zgolj svoji lastni muhavosti in samovolji čez delavske praznike v Afroditino domovino, otok podobno kokljaste oblike kot Slovenija …
Ne iščite me torej, kajti pod vami bom. 🙂