Domovojeva potepanja

Kanarski otoki so óbčečlovéško vednoitak pregovorno povezani s počitniškim vzdušjem, toplimi saharskimi vetrovi, raznoliko zabavno in turistično ponudbo ter celim kupom podobnih delikates.

Kanalski otoki, nemarno razmetani ob obali Normandije, so pak čisto druga pripoved – za preprostega slehernika préjkone nepopisan list, misteriozna zagonétka … Tvorita jih dve ločeni okrožji, Jersey in Guernsey, ki sta pol država, pol pa kar tako, kakor jima baš zahoče (politično nimata nič skupnega, da ne omenjam lastnih valut in internetnih domen). Spadata sicer pod britansko Krono (pravzaprav sta posebna last normandskega vojvode), vendar formalno nista del Združenega kraljestva in takísto ne Evropske unije. Jersey in Guernsey se sme priporočati tudi vsacemu, ki ga privlačijo neznane razvaline, nerazumljiva normanska govorica, pestra morsko-kulinarična ponudba in vlažnovetrovna klima.

Glede na zapisano je pozornejšim bravcem bržkone povsem jasno, da mi duša ravno ne koleba zaradi dvomov in preudarkov, ali naj se v enem od prihodnjih krajših in zasluženih oddihov odpravim med kanarce ali med kanalce. 😉

Rhaglen ddwr yn gorfodi cannoedd o filoedd o bobol i godi pac. Mae’r ynys yn gyn wladfa Ffrengig a chyn hyn mae gwleidyddion yno wedi siarad cymysgedd o Creol a Ffrangeg. Ffrangeg yw iaith swyddogol y llywodraeth y rhan fwyaf o’r amser. Dywedodd fod yr haid yn rhywogaeth fach, sydd bron yn amhosib eu gweld am eu bod yn dryloyw.

Klanjam se milozvočnemu in preklicano zapletenemu jeziku valižanskemu, ki obrača moj razum kot voda mlinsko kolo, med jezikoslovci žanje nedvomno simpatije najširšega spektra. Ali kljub temu ne morem skriti zadovoljstva nad dejstvom, da je druga tukajšnja uradna govorica vendarle angleščina – oziroma vsaj neka njena lokalna prostodušna različica. 😕

Življenje je pač takšno, kakršno je – nekatere stvari si lahko izbereš sam, velike večine pač ne. Kajti lepota življenja je brezobzirna in živi se le enkrat. Zadnje dni me je (in bržkone tudi vse moje štiri bralce) tako goreče zanimalo, če bom zbral pogum in enkrat poskusil haggis. Menda je dober, zatrjujejo Škoti, čeprav ne poznam nikogar izven Škotske, ki bi se mu zdela ovčja drobovina s krvjo okusna. Pri nas doma nihče nikoli ne bo skuhal haggisa, v tukajšnjih škotskih pubih pa si ga tudi ne upam naročiti, kajti če mi ne bo všeč, ga bom moral pustiti in naročiti kaj drugega, pa se mi zdi škoda denarja. Pa tudi tak odnos do hrane je neprimeren, saj je v Afriki veliko lačnih otrok, ki bi z veseljem pojedli tisti haggis. Tudi v zakotnih vasicah ukrajinskih Karpatov sem videl veliko malih raztrgancev, ki bi bili haggisa gotovo zelo veseli. Naj ga mar pošljem v Ukrajino, če mi ne bo všeč? Ampak en haggis najbrž ne bi nasitil mnogo otrok …

Kakorkoli že, iz svoje gole dobrohotno-topoglave radovednosti, vedoželjne nravi ter svobodnega in pustolovskega duha sem si dal danes haggis sevirati za spontano kosilo. In z zmagoslavno zlobnim krohotom pospremljam one, ki so me spehali v vrečo moje lastne bojazljivosti – haggis mi je tako neizmerno teknil, da si bom jutri naročil še enega! 😎

Glede določenih stvari si nikoli nisem delal utvar in tako tudi nisem pričakoval, da me bo na Škotskem pričakalo nekakšno tropskosuho, puščavsko ali pa sredozemsko-etetijsko podnebje. Préjkone je namreč res, da je tukajšnje nebo konstantno spremenljivo v najrazličnejših odtenkih utrujene vseobče sivine, iz katere, če že ne curkoma lije, pa vsaj zoprno rosi takorekoč stálno (domorodci poznajo kajpak več imen za različne vrste dežja). Klima skratka, kakršne se lahko razveselijo le komarji, žabe in druge vlagoljubne živali. Naključni popotnik brez koledarja bi utegnil te dni celo sámozadovóljno ugotoviti, kakšno neznansko milo jesen je Otoku letos namenil ljubi Bog. Kako je šele pozimi, ko z Atlantika preko Hebridov potegne bridkohladen piš in se pobelijo koprenasta škotska višavja in obalna pogorja, raje niti ne pomislim.

Kaj veš, kaj se je moralo motati po glavah prastarih Škotov (po pričevanju Rimljanov so sloveli po svojem nemogočem rokomavharskemu značaju, ki je pogosto mejil že kar na blaznost), da so se pod tem neprijazno nizkim severnim nebom oblekli zgolj v krilo. 😐

Naj mi bode dovoljeno, tokratni zapis z lepo domačo priliko, biserom narodne modrosti začeti – če se prasica navadi v rž, jo moraš pobiti ali pa rž požeti, poboljša se sama ne. Podobno je s popotništvom – če se mu uspe prihúljeno vtepsti v glavo trmoglavcu, le-ta, komaj vrnivši se z enega popotovanja, že úrno zbira svoje telesne in duševne sile za naslednjega. 😕

Pozorni bralec in dražestna bralka sta pač bržkone že sama uganila, da je moja letošnja popotna parabola potekala po kaj zanimivih deželah: Severni Irski, Baskiji in Kataloniji. Da pa bi karseda harmonično zaokrožil ves ta prijazni vtisk, sem se z vzvišenimi ideali in cilji odločil obiskati še eno tujo zemljó, ki ima takisto ambicije v bližnji bodočnosti neodvisna država postati – deželo, ki se kliče Škotska. Dopusta imam navsezadnje še kar nekaj, denarja pa tudi kot hudič toče!

Da bi modremu temu preudarku in sklepu kdo ugovarjal, ni nikogar pod milim nebom, upam. 🙂

Mogel bi vam na tej strani, medtem ko lagodno srkam hladnega Guinessa, s pogledom pa brezciljno sledim galebom, ki švigajo okrog zvonika dublinske katedrale, obelodaniti še kak zanimiv doživljaj z Irskega, kajti dlje ko razpredaš kakšno štorijo, več je vredna. Recimo:
– kako sem nama v hostlu skuhal boljše testenine, kot sva jih dan prej večerjala v nobel italijanski restavraciji;
– kako sem globoko zakopan v vso svojo nahrbtnikarsko garderobo godernjal, da mi je Bog ravno zdaj na mojem popotovanji tako gerdo vreme poslal, medtem pa so domorodci naokrog radostno skakljali v kratkih rokavih in lahkotnih poletnih oblekicah;
– kako so irski pubi do kičastega ovešeni z zeleno-belo-oranžnimi zastavicami, deteljicami in drugimi nacionalnimi simboli ter kako bi zaradi domnevnega nacional-šovinizma v luft skočili domači dežurni varuhi vsakojakih pravic, če bi se to dogodilo v kaki slovenski gostilni in z našimi državnimi insignijami (da pri tem niti ne omenjam prepovedi pitja alkohola na javnih krajih in zapovedi nošenja šolskih uniform),
– kako sva oba z Borstejem očarano bolščala v čudovito bitje, rajsko lepotico, ki jo je tolsta zamorka z recepcije poslala prenočit naravnost v najino sobo.
Ali dokončno sodbo si bom ustvaril od vseh popotnih vtisov bolj neodvisne in od popitega piva osvobojene duše. Zaključna ugotovitev: če je človek abstinent, zna biti takšno vandranje po Irski prilično poceni zadeva. 😕