Domovojeva potepanja

Nadaljevanje mikroblogerskih zapisov, kolekcija 2010-2011.

Za en dan v Azijo in nazaj.
31. oktober 2011

Rek “kadi kot Turek” definitivno ne drži (več).
30. oktober 2011

Na Turkish Airlines te pustijo razvajati!
29. oktober 2011

Veliko pivo 80 centov.
11. avgust 2011

Arigato Nippon, nekega lepega dne se znova vrnem!
25. julij 2011

Tajfun je mimo, spet je vroče.
20. julij 2011

Japonke svetovne prvakinje, Mura zmagala, pa še dežuje. Kakšen čudovit dan!
18. julij 2011

Nocoj (no, mi v bistvu zgodaj zjutraj) vsi v hostlu navijamo za Japonke!
17. julij 2011

Prva porcija je lakota, druga požrešnost.
15. julij 2011

Po dveh dneh sem v Tokiu videl prvega kadilca.
13. julij 2011

Japonci so delaven narod, posedanja pred kafiči ni.
12. julij 2011

Mali ciprski jubilej – moja 45. država.
25. april 2011

Mmmmmm, fondue.
27. oktober 2010

Pakiram bundo, kapo, rokavice. V Švici zna biti bojda hladno. :/
24. oktober 2010

Domovoj ante portas.
15. avgust 2010

Odkar imam Fiata, se kar naprej pajdašim z Italijani. :/
14. avgust 2010

Je še kaj bolj angleškega kot sedeti v pubu, piti pivo in gledati fuzbal?
14. avgust 2010

Kjerkoli sem, na Slovence naletìm povsod!
10. avgust 2010

Dokler nisem prišel na Škotsko sem mislil, da je irska angleščina težko razumljiva. :/
8. avgust 2010

Mimo mene so se sprehodili Frings, Mertesacker in Özil.
6. avgust 2010

Lestvica kulinaričnih užitkov: 1.paella, 2.portugalski sir, 3.pintxos
27. julij 2010

Mogoče sem stal poleg ljubezni svojega življenja, a si je nisem upal ogovoriti.
26. julij 2010

Na ulicah Pamplone, prav tam, kjer baki dirjajo pred biki. :/
24. julij 2010

Neki Baski zunaj na ulici San Sebastiana igrajo Golico! :O
21. julij 2010

Pol otrok in frtal odraslih nosi dres Real Sociedada. :/
20. julij 2010

Lepe kelnarce me zmeraj lepo gledajo (dobra mušterija press). :/
19. julij 2010

Naposled v Baskiji!
19. julij 2010

Siesta.
17. julij 2010

Spet v sobi z Avstralci. :/
16. julij 2010

Kateri bebo se je spomnil vsa portugalska mesta zidati navkreber?
16. julij 2010

Poletje, to ni zame. :/
14. julij 2010

Na, pa sem iz pivopivca postal vinopivec. Vinho tinto regional, se razume.
13. julij 2010

Na Portugalskem ni slabo. Pozdravljam vse, ki me poznajo.
12. julij 2010

Nazaj na celini, nazaj v prozaični realnosti. :/
2. maj 2010

Končna rang lestvica: 1.Guiness, 2.Beamish, 3.Smithwick’s, 4.Kilkenny, 5.Beamer’s
1. maj 2010

“Na zdravje!”, nama je z Borstejem v pristni slovenščini pokimal bradati irski farmošter.
30. april 2010

V zahodnem Belfastu, na nekdanji prvi bojni liniji.
27. april 2010

Sonce – dež – sonce – dež – sonce – dež.
25. april 2010

Dublin tour – od puba do puba.
25. april 2010

Že kar nekaj vode se je prelilo niz reko Nemen, kar sem potoval po neugledni Vzhodnoevropski ravnini in užival v socrealistični patetiki vaškega gostoljubja. Ampak bržkone se od takrat tàmkaj itak ni kaj dosti spremenilo¹ …

1. Vsaka podobnost z rezultati predčasnih volitev v Slobananistanu je zgolj naključna. [↩]

“Na podstavi §§ 5. in 27. ustroja centralne deržavne uprave in pooblastila, danega mi v členih 1., 3. in 33. prosvetnega zakona razglašam Domovoja iz radgonskega okraja, da bo o Japonski po določilih in naredbah osrednje vlade predaval. Potopis se bo dne 2. decembra 2011. od šestih do pol devetih zvečer v gornjeradgonski šolski zbornici pojasnjeval.

Pozivlje se zato vsakdo, da pride!”
(Vojni invalidi, če so sicer sposobni poslušati duhamornosti dotičnega, imajo prednost v zmislu naredbe Narodne vlade.)

Predsednik upravne komisije za odnose z deželami izvun Slovenije, l.r.

Hja, včasih se je treba malce odmakniti od belosvetnih metafizičnih in epistemoloških vprašanj in se več potepati po stranpoteh eksistence tostranstva, denimo minljivih kulinaričnih užitkih, skušnjavah telesa, ki je pač pregovorno šibko ter nazorih o potrebi in koristi pijače. Ne pijače vobče, saj piti mora vsaka stvar, ki diha pod milim nebom, ampak o potrebi in koristi onih odličnejših tekočin, kakršne so biokemični katalizatorji blagega žitnega duha (nekoč sem jim bil na teh straneh že namenil nekaj stavkov).
Tako se mi je personi vesele nravi in pobožnega serca utrnila veličastna zamisel o varitvi domačega duhovnega napitka, kakršnega vrček si človek rad privošči po napornem dnevu ali pa na primitivnih družabnih dogodkih, kjer tematika pogovorov ni strogo določena in se lahko občasno dotakne tudi povsem posvetnih tem. In od prvega dne razgrnitve dotične ideje dalje sem tako globoko zavrtal v to stvar, da že skoraj nisem mogel več spati, pa tudi zares buden nisem bil nikoli. Kak posameznik manj jeklenega duha bi niti ne zdržal do dneva dandanašnjega, ko sem spraznil prvo flaško svojega napitka (odlikuje se po blesteči aromi in privlačni grenkobi, od katere pridrejo iz človeka globji in otožnejši podtoni), kakor se je spraznilo Rdeče morje pred sinovi Izraela …

To bóde odsihdob stalna praksa.

Počitek po potovanju nikakor ne pomeni vdajanja brezdelni lenobi. Moj popotni tovariš, pripadnik iste krajevne skupnosti in sotrudnik s tlake Dejan, razumna in občutljiva duša, se je lotil že takojci kreiranja spektakularnih carigrajskih podob, kakršna so jako redka prikazen že med narodom slovenskim, kaj šele otomanskim!

Dragi Fudo,
Haso nam je nadrlj’o. Pregazio ga veliki kamion. Sreće neke, nije mu ništa. Samo je slomio ruke, noge, rebra i glavu i skršio auto.

Dobesedno tàkovo pisemce je njega dni v banjaluško kasarno prejel dotični Fuad iz Foče, moj takratni naključni SMB pajdaš na služenju partizanščine. Govori in pove nam pismo med drugim precej tudi o splošni teoriji relativnosti, o tem, kako lahko dva opazovalca (npr. ta, ki je pismo napisal in oni drugi, ki leži polomljen v bolniški postelji) v inercialnih opazovalnih sistemih zanimivo popolnoma drugače gledata na ukrivljenost prostora-časa, v katerem se nekomu zgodi nič.

Teorija relativnosti bi v konkretnem primeru lahko veljala tudi za nočni počitek v nekih zanemarjenih prečnih uličicah nad Bosporjem – moj tokratni sopotnik Dejan bi denimo lahko prisegel, da še nikoli ni spal mirneje in spokojneje. Jaz sem pak po drugi strani istočasno lovil vse mogoče istanbulske zvoke: od vse bolj neobrzdanih orientalskih ritmov, ki jih je narod spodaj glasno navijal ob tradicionalnem uživanju živalskih poliakrilamidov na žaru, redkih in sramežljivih pohupov, ki so se sčasoma razvili v silovit krešendo vsesplošnega zbezljanega avtomobilskega trobljenja (videl sem v tej deželi sicer tudi prometne znake, a upravičeno sumim, da ima v praksi na cesti prednost zgolj tisti z glasnejšo hupo) pa vse do izteka v veliki finale uličnih spopadov navijačev Bešiktaša in Galatasaraya ter ušesa parajočega tuljenja policijskih siren.

Ob vsej tej kakofoniji zvokov je še tisto mujezinovo dretje z vrha minareta ob ranih nekrščanskih urah zvenelo nekam čudno otožno lepo …

V onih davno minulih časih, ko še ni bilo tajkunov in ostalih naduto samopašnih privilegirancev, nam je bilo preko ljudske šole izročilo o junakih tipa Martin Krpan, Kraljevič Marko in Peter Klepec posredovano, ki so se v sveti jezi občasno tudi turških, v naše kraje prirohnelih orjakov lotili. Krpan je tako denimo z bridko mesarico hudobnega turškega antijunaka Brdavsa, kateri ga je z gerdimi priimki poprej zelo razžalil, po betici malce močneje krcnil in si tako avdienco na samem belem cesarskem dvoru prislužil. Klepec pa se je bojda najprej ruvanja dreves in predelave okolice lotil, pa je malce skušal še mrkoglede Turke predelati, kar se mu je v tolikšni meri posrečilo, da je reveže nazaj vse do vročega Konstantinopla, koder sonce čez vso leto svoje ognjive žarke na svet siplje, spodil. Tako so Turki že v 15. stoletju prvo povezavo Slovencev in Carigrada vzpostavili.

Dasiravno to v popolnoma drugačnih kontekstih in z različnimi poudarki poteka, pa se vendarle za kratko, a s polno bisago v tiste v kolektivnem spominu krščanskega sveta neverne kraje v historično čisto obratni smeri napravljam.

Kdo bi si upal leteti z letalsko družbo, ki ima med svojimi destinacijami neobstoječe letališče (Bralta na Korziki?!?), ki prestavi Atene na sever Italije, Ženevo v Nemčijo, Toronto tisoč kilometrov stran v kanadsko tundro, svojo bazo Dunaj na Češko, kjer je zemljevid Bližnjega Vzhoda (milo rečeno) čuden in kjer se zemljevid letov niti približno ne sklada z “rezervacijskim sistemom”?

Očitno nihče.

Sebi lastno potrebo po kreativnosti svojih poletnih popotovanj sem se odločil pronicljivo sublimirati v Heisenbergov princip negotovosti, da torej opazovalec vpliva na poskus (dasirávno pri tem še vedno obstaja neka vnaprej predpisana stopnja negotovosti in slučajnosti v vsem, kar opazujemo in napovedujemo) …
Če torej J (kot Japonska) po abecednem redu nasledi K – kàkove podobe in impresije nedoločljivega razpoloženja bi si cenjeni slučajnospoštovani obiskovalci želeli ob letu osoréj ogledati in prebrati na tem blogiču: iz Kanade, Kazahstana ali Koreje?

 Loading ...

Oblastveno pripoznana v tej vedi je ona po Merkatorju oklícana projekcija sveta, pri kateri poldnevniki in vzporedniki postanejo ravne črte in se sekajo pod pravim kotom. Takóva projekcija s splošno povoljnim uspehom ima pak tudi svojo nèlépost – deformacije, ki se povečujejo z oddaljevanjem od ekvatorja.

Pripoznávši izpremembe v kartografiji pa je vóbči ogled postavljena tudi interesántnejša, tako zvana Petersova projekcija, koder je zemljevid sveta upodobljen s točnimi razmerji med površinami držav in celin.

To se daje splošno na znanje.