Domovojeva potepanja

Kakor nam znano, se létošnji vnovič bliža mesec, ko so v dáleki preteklosti grške države in državice, ki so le prerade se med saboj ujedale, za nekoliko časa sovražtvo pretrgale in se z vso južnozemsko živostjo borb človeške telesne izvrstnosti udeleževale.
Po nekem naključju, katerega vzrok mi je že izhlapel iz glave, me žal ne bo med gledalstvom v Britaniji, ki bo zamaknjeno v igre imenitne može in žené spoznavalo, katere bodo pesmi prihodnjih rodov opevale. Bom pa zato poln krepkosti duše in telesa malce na Grško smuknil, kjer se je povestnica športa pisati začela …

Bogve, morda se tudi meni ob tem posreči ne samo sebe, ampak tudi celo domovino pred vsem izobraženim nebarbarskim svetom oslaviti.

Morda se komu takole na prvi pogled res zdi, da sem preprosta, morda celo neprefinjena kreatura, ki jo od gastronomske ponudbe belega sveta zanimajo zgolj kakšne lokalne zatohle beznice z najcenejšim mlačnim pivom, ob katerem malomarno postrežejo z lojastimi hamburgerji in picami margaritami. Toda v resnici se imam v svojem v ideale usmerjenem umu za pravcatega kulinaričnega gurmána. Malce prostaško kmečkega okusa sicer, ki osebno bolj kot pregovorne superiornosti kakšnih visokih kuhinj (recimo prefinjenost francoske haute cuisine) ceni slastnost navadnega bosanskega roštilja …
Zategadelj sem sestavil lestvico krajev in avtentičnih jedi, ki so mi na preteklih potepanjih zalile okušalne brbončice globoko noter v najbolj skrite kotičke prebavil, prav do nirvanističnih izlivov religiozno-mističnih vizij.

Marsaxlokk, Malta – file brancina lampuge v koprovi omaki, pečen krompir z lupino, fižolno-česnov namaz ter mediteranska solata. Simfonija barv, začimb in okusov, pri kateri odpove newtonska mehanika in se pričenja kvantna teorija!
Sarajevo, BiH – mesni burek in čevapi v lepinji s kajmakom
Kyoto, Japonska – yakitori, piščančja nabodala v teriyaki omaki
Krakow, Poljska – pieroge z zeljem in gobami, že za zajtrk
Edinburgh, Škotska – haggis (mletega ovčjega drobovja, postreženega v želodcu taiste rajnke živali, gastronomski poznavalci ponavadi ne umeščajo v vrh vrhunske svetovne kulinarične ponudbe, toda meni je teknilo)

zmagovalec

Najznamenitejši Maltežan (in vsaj meni edini poznan vobče, če ne štejem zraven onih prisrčnih psičkov) je zagotovo Corto Maltese. Ta šarmantni avanturist in inteligentni klativitez je bil rojen v La Valletti 10. julija 1887 kot sin seviljske ciganke in mornarja iz Cornwalla. Iz njegove poetizirane biografije izvemo, da se je že kot deček potikal po ulicah Singapura, Šanghaja, Bombaya, Ranguna in Gize, se konec leta 1904 znašel v kitajsko ruski vojni, kjer je srečal Jacka Londona in Rasputina, v Argentini Butcha Cassidyja in Sundance Kida, se v linearnem časovno-prostorskem kontinuumu rokoval z Jamesom Joyceom, v Mehiki 1908 pa pomagal Panchu Villi. Prepotoval je Surinam, francosko Gvajano, Brazilijo s porečjem Amazonke, Latinsko Ameriko, Antile, Belize, se v 1. svetovni vojni zafilozofiral z voznikom rešilca Ernestom Hemingwayem in spoznal samega Rdečega barona, Manfreda Von Richthofna. Nemirni duh ga vodi avanturam naproti v Jemen, britansko Somalijo, Etiopijo, Tanzanijo, Hong Kong, Pakistan, Afganistan ter preko Sibirije in Mongolije do mitskega Samarkanda, na Karibih pa se za trenutek ustavi tudi na Atlantidi. 1926 se pridruži mednarodnim brigadam, ki se vmešajo v špansko državljansko vojno in tu se za njim po preteku neugotovljive količine časa izgubi vsaka sled …

Seveda pa je “biti” in “živeti” v tem primeru potrebno jemati bolj v smislu Heideggerjeve fenomenološke dimenzije človeškosti, po kateri je narava človekovega obstoja nekaj, kar ni ne resnično in ne lažno, marveč je nekaj tretjega (privid) in nikakor ne po mesenem natalno-prokreacijskem eksistencializmu …

P. S. Po prebranem curriculum vitae je bržkone tudi bistrogledima obema bralcema in bralki že jasneje, zakaj je ta skrajni individualist z uteho fatalizma, ki sta mu svoboda in klativiteštvo način življenja, doživljensko neločljivo povezan tudi z mojo malenkostjo …

Nadaljevanje mikroblogerskih zapisov, kolekcija 2010-2011.

Za en dan v Azijo in nazaj.
31. oktober 2011

Rek “kadi kot Turek” definitivno ne drži (več).
30. oktober 2011

Na Turkish Airlines te pustijo razvajati!
29. oktober 2011

Veliko pivo 80 centov.
11. avgust 2011

Arigato Nippon, nekega lepega dne se znova vrnem!
25. julij 2011

Tajfun je mimo, spet je vroče.
20. julij 2011

Japonke svetovne prvakinje, Mura zmagala, pa še dežuje. Kakšen čudovit dan!
18. julij 2011

Nocoj (no, mi v bistvu zgodaj zjutraj) vsi v hostlu navijamo za Japonke!
17. julij 2011

Prva porcija je lakota, druga požrešnost.
15. julij 2011

Po dveh dneh sem v Tokiu videl prvega kadilca.
13. julij 2011

Japonci so delaven narod, posedanja pred kafiči ni.
12. julij 2011

Mali ciprski jubilej – moja 45. država.
25. april 2011

Mmmmmm, fondue.
27. oktober 2010

Pakiram bundo, kapo, rokavice. V Švici zna biti bojda hladno. :/
24. oktober 2010

Domovoj ante portas.
15. avgust 2010

Odkar imam Fiata, se kar naprej pajdašim z Italijani. :/
14. avgust 2010

Je še kaj bolj angleškega kot sedeti v pubu, piti pivo in gledati fuzbal?
14. avgust 2010

Kjerkoli sem, na Slovence naletìm povsod!
10. avgust 2010

Dokler nisem prišel na Škotsko sem mislil, da je irska angleščina težko razumljiva. :/
8. avgust 2010

Mimo mene so se sprehodili Frings, Mertesacker in Özil.
6. avgust 2010

Lestvica kulinaričnih užitkov: 1.paella, 2.portugalski sir, 3.pintxos
27. julij 2010

Mogoče sem stal poleg ljubezni svojega življenja, a si je nisem upal ogovoriti.
26. julij 2010

Na ulicah Pamplone, prav tam, kjer baki dirjajo pred biki. :/
24. julij 2010

Neki Baski zunaj na ulici San Sebastiana igrajo Golico! :O
21. julij 2010

Pol otrok in frtal odraslih nosi dres Real Sociedada. :/
20. julij 2010

Lepe kelnarce me zmeraj lepo gledajo (dobra mušterija press). :/
19. julij 2010

Naposled v Baskiji!
19. julij 2010

Siesta.
17. julij 2010

Spet v sobi z Avstralci. :/
16. julij 2010

Kateri bebo se je spomnil vsa portugalska mesta zidati navkreber?
16. julij 2010

Poletje, to ni zame. :/
14. julij 2010

Na, pa sem iz pivopivca postal vinopivec. Vinho tinto regional, se razume.
13. julij 2010

Na Portugalskem ni slabo. Pozdravljam vse, ki me poznajo.
12. julij 2010

Nazaj na celini, nazaj v prozaični realnosti. :/
2. maj 2010

Končna rang lestvica: 1.Guiness, 2.Beamish, 3.Smithwick’s, 4.Kilkenny, 5.Beamer’s
1. maj 2010

“Na zdravje!”, nama je z Borstejem v pristni slovenščini pokimal bradati irski farmošter.
30. april 2010

V zahodnem Belfastu, na nekdanji prvi bojni liniji.
27. april 2010

Sonce – dež – sonce – dež – sonce – dež.
25. april 2010

Dublin tour – od puba do puba.
25. april 2010

Že kar nekaj vode se je prelilo niz reko Nemen, kar sem potoval po neugledni Vzhodnoevropski ravnini in užival v socrealistični patetiki vaškega gostoljubja. Ampak bržkone se od takrat tàmkaj itak ni kaj dosti spremenilo¹ …

1. Vsaka podobnost z rezultati predčasnih volitev v Slobananistanu je zgolj naključna. [↩]

“Na podstavi §§ 5. in 27. ustroja centralne deržavne uprave in pooblastila, danega mi v členih 1., 3. in 33. prosvetnega zakona razglašam Domovoja iz radgonskega okraja, da bo o Japonski po določilih in naredbah osrednje vlade predaval. Potopis se bo dne 2. decembra 2011. od šestih do pol devetih zvečer v gornjeradgonski šolski zbornici pojasnjeval.

Pozivlje se zato vsakdo, da pride!”
(Vojni invalidi, če so sicer sposobni poslušati duhamornosti dotičnega, imajo prednost v zmislu naredbe Narodne vlade.)

Predsednik upravne komisije za odnose z deželami izvun Slovenije, l.r.

Hja, včasih se je treba malce odmakniti od belosvetnih metafizičnih in epistemoloških vprašanj in se več potepati po stranpoteh eksistence tostranstva, denimo minljivih kulinaričnih užitkih, skušnjavah telesa, ki je pač pregovorno šibko ter nazorih o potrebi in koristi pijače. Ne pijače vobče, saj piti mora vsaka stvar, ki diha pod milim nebom, ampak o potrebi in koristi onih odličnejših tekočin, kakršne so biokemični katalizatorji blagega žitnega duha (nekoč sem jim bil na teh straneh že namenil nekaj stavkov).
Tako se mi je personi vesele nravi in pobožnega serca utrnila veličastna zamisel o varitvi domačega duhovnega napitka, kakršnega vrček si človek rad privošči po napornem dnevu ali pa na primitivnih družabnih dogodkih, kjer tematika pogovorov ni strogo določena in se lahko občasno dotakne tudi povsem posvetnih tem. In od prvega dne razgrnitve dotične ideje dalje sem tako globoko zavrtal v to stvar, da že skoraj nisem mogel več spati, pa tudi zares buden nisem bil nikoli. Kak posameznik manj jeklenega duha bi niti ne zdržal do dneva dandanašnjega, ko sem spraznil prvo flaško svojega napitka (odlikuje se po blesteči aromi in privlačni grenkobi, od katere pridrejo iz človeka globji in otožnejši podtoni), kakor se je spraznilo Rdeče morje pred sinovi Izraela …

To bóde odsihdob stalna praksa.

Počitek po potovanju nikakor ne pomeni vdajanja brezdelni lenobi. Moj popotni tovariš, pripadnik iste krajevne skupnosti in sotrudnik s tlake Dejan, razumna in občutljiva duša, se je lotil že takojci kreiranja spektakularnih carigrajskih podob, kakršna so jako redka prikazen že med narodom slovenskim, kaj šele otomanskim!