Fukušima, 24.7.2011
„Zvedljivost ni nikol’ brez kvara.”, pravijo, a mene razjeda večni akademski dvom in se bolj držim takisto starega reka, ki pravi: „Stori le, kakor te pamet uči, pa se ne zmeni za druge ljudi.” Odsvetovali so mi bili namreč (pre)mnogi dušebrižno in s pogledom kakor Saruman tole pot na daljni vzhod; v procesu analize s semkaj pripopanimi dozimeritvami sem, upam, vsaj nekaterim uspel dokazati, kako popolnoma mimo so uslinili svoje teorije, brcnili v čisto temo lastnega strahu in intelektualne prenagljenosti: vsa Japonska vendarle ni radioaktivna … Nasprotno, če izvzamemo prefekturo Fukušima, ni naravno radioaktivno sevanje prav nič višje kot doma v moji deželi. Kar smo pa itak vedeli že prej, vsaj tisti, ki smo kdaj pobrskali po skrbnih analizah Uprave RS za jedrsko varnost in njih japonskih kolegov.
Spodobi se in pravično je torej, da se tale kvaziznanstvena klobasa zašpili na tistem koncu, kjer je pravzaprav tudi njen začetek in vzrok. V kraju nesrečnega imena. Radiacija je tu res nekaj višja od običajne naravne, a še vedno pod zakonskimi omejitvami za zdravju nevarno (četrtmilijonsko mesto Fukušima je 60 km od zloglasne jedrske elektrarne).
P. S. Kak nepomemben časopisni pisun bi v tem konkretnem primeru lahko denimo zapisal, da je v Fukušimi še vedno trikrat višja radiacija od običajne. Kar je sicer res, a z drugimi besedami to pomeni, da prebivalci Fukušime prejmejo 3 milijardinke smrtne doze sevanja namesto običajne 1 milijardinke. 😯
Povsem druga zgodba pa je seveda, da bom svojo obilno dozo radiacije fasal na letalu … 😐
