Domovojeva potepanja

Tokratnega oznanila in podobic bodo nedvomno najbolj jako veseli oni gospodje vsake starosti, ki dobro prebavljajo in radi žro, kajti odpravil sem se bil te dni na velezanimivo degustacijsko turo po čeških pivnicah in pivovarnah, vse v imenu znanosti, sevé! Toliko v naznanje in ravnanje, zato da vam ni treba. 😉

rezijanščina: “Ma hćí je wzéla Domovója, tahá stáraha dœ́da, ḱé ha ni tœ́hon, báj am bi bil mœ̀l u̯sȯ Rézjo, ja há ni jẹ́mjahon, ńahá.”

(Moja hči je vzela Domovoja, tega starega deda, ki ga jaz ne bi hotela; tudi če bi imel vso Rezijo, ga jaz ne bi vzela.) 😕

Pred časom je pri nas krožil vic o tem, kako se je Švicar naučil jodlati, ampak o podrobnostih na tem mestu ne bi bilo primerno govoriti. Potrebno pa je vendarle poudariti, kako lahko tudi nadvse spoštovani ljudje uslinijo svoje teorije popolnoma mimo. Pričakovali smo namreč vsi od tokratne poznooktobrske švicarske turneje merzlo vreme, sneg da bo medel in veter bril. A ljubo sonce je vse dni jako zaslužno sijalo, grelo je telo in dušo ter z lepimi barvami naravo slikalo in z BeTeKom sva se prijetno kramljaje vseskozi vsebinsko gibala med razdražljivo melanholičnostjo na eni strani in izrazitim optimizmom ter šaljivostjo na drugi – pridružila sta se nama pri tem početju nemalokrat tudi Simon ter André (ki jima bodi na tem mestu izrečena najiskrenejša zahvala za vse!).

Tako sva, v planjavah visoko zgoraj nad strmimi in vlažnimi grapami kolovratila po odmaknjenih alpskih dolinah ter samotnih hribovskih kmetijah, občudovala krave kmečko prozaičnih imen in nakupovala vsestranske švicarske vojaške nožke. Takole proti poznemu popoldnevu, v času prebavljanja, ko naju je običajno pričela gruditi lakota, pa sva si, seveda gmotnosti najinih razmer primerno, privoščila košček švicarske pivsko-gastronomske ponudbe. In Švicarji so, kar se tega tiče, jako čedni ljudje – v vodo devljejo kislico in jo kličejo za vino! 🙂

Tako se mi zdi, da se me vsak sleherni dan loteva vse večja želja preprosto uživati v lenobni brezdelnosti – odkraja mi je šlo težko, zdaj pa od dne do dne napredujem v družbeno duhovni inertnosti (občudovanja vredna utelesitev tega primera postaja prav pričujoči blogič). Kolikšen blagor trúdnemu osebku so torej krompirjeve počitnice, da mu je moč na idiličnih hribovskih vasicah z vsem zahtevam moderne higiene ustrezajočimi hlevi ter dvorišči, po katerih se oholo sprehajajo tolste kure, zopet uloviti izgubljeno ravnotežje duha!

Mogoče bom od tamkaj celo spet v kakšni na široko razpleteni in s smešnimi besedami ozaljšani štoriji razkladal svoje modrosti. Če le ne bova s starim popotnim sodrúgom BeTeKom preveč posedala po lokalnih alpskih krčmah in v vznesenem razpoloženju prepričevala drug drugega o svoji imenitnosti … 🙂

Nadaljevanje lanskoletnega potikanja po bojiščih 1. svetovne vojne.

… kakor ga vidijo ribe. :)