Domovojeva potepanja

Čas bi že bil, da rečem dve-tri tudi o svojih legendarnih poškodbenih peripetijah in betežništvih na pohajkovanjih. Primerile so se mi bile nekatere od teh nezgod že nekoč davno, v časih, ki jih moj spomin komajda še beleži; a komur je do prave resnice pač ve, da morajo ostati zapisane zanamcem tudi manj lepe stvari in sramotne nevšečnosti:

1. Erevan, Armenija – črevesna infekcija
2. Edinburgh, Škotska – nalomljeno rebro (posledica padca s pograda)
3. Jaroslavl, Rusija – oteklo koleno
4. Planina Bistra, Makedonija – sončne opekline
5. Evora, Portugalska – krvavenje iz nosu

Seveda pa so bili z leti vselej prisotni tudi klasični betegi – prehladna obolenja, prebavne motnje in hipohondrija.

Kanarski otoki so óbčečlovéško vednoitak pregovorno povezani s počitniškim vzdušjem, toplimi saharskimi vetrovi, raznoliko zabavno in turistično ponudbo ter celim kupom podobnih delikates.

Kanalski otoki, nemarno razmetani ob obali Normandije, so pak čisto druga pripoved – za preprostega slehernika préjkone nepopisan list, misteriozna zagonétka … Tvorita jih dve ločeni okrožji, Jersey in Guernsey, ki sta pol država, pol pa kar tako, kakor jima baš zahoče (politično nimata nič skupnega, da ne omenjam lastnih valut in internetnih domen). Spadata sicer pod britansko Krono (pravzaprav sta posebna last normandskega vojvode), vendar formalno nista del Združenega kraljestva in takísto ne Evropske unije. Jersey in Guernsey se sme priporočati tudi vsacemu, ki ga privlačijo neznane razvaline, nerazumljiva normanska govorica, pestra morsko-kulinarična ponudba in vlažnovetrovna klima.

Glede na zapisano je pozornejšim bravcem bržkone povsem jasno, da mi duša ravno ne koleba zaradi dvomov in preudarkov, ali naj se v enem od prihodnjih krajših in zasluženih oddihov odpravim med kanarce ali med kanalce.

Prepotovati vse po slovansko govoreče vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse evropske države. Še pet štiri tri.
Prepotovati vse države. Malo morgen.

Za mnogotére popotnike je pravi čar vsakega potovanja v iskanju prvobitnega stika z gostoljubnimi domačini, prvoosebnega izkušanja njihovega pristnega vsakodnevnega življenja ter njihovih navad, ob tem pa začutiti toplino razmajane postelje in okusnost lokalne specialitete, ki jo prijazna domorodka obilno mehke riti in krepkih beder servira na trhlo leseno mizico sredi svoje skromne bajtice.
Zame ne. Človek zapletenega in občasno utrujajočega značaja si preprosto zadegam nahrbtnik na rame, se podam na avtobus ali še raje vlak, prispem koder in pogledam kar me je volja, pri čemer me direkten stik in izkušnja prvinskega spoznavanja življenja domačinov kaj malo zanimata. Tudi različne oblike vagantskega družabnega mreženja, fenomen couchsurfinga ter druženje in spoznavanje v hostlih, ki veljajo za bolj sproščeno obliko bivanja in kjer se hitro navežejo stiki s somišljeniki, me v svojem skrajnem individualizmu pustijo hladno ravnodušnega.

Skratka, preden spet izginem v sivino prozaičnega vsakdanjika, bom slučajnospoštovanim obiskovalcem tega bloga zaupal še seznam oz. spisek vseh vplivnih osebnosti iz evropskega javnega življenja, s katerimi se nisem nikoli rokoval in tako tudi nikoli osebno srečal in tako tudi nikoli osebno pogovarjal, s čimer bom dokazal, kakšen sociopat sem: Michael Ballack, Mark Knopfler, David Beckham, Roger Federer, Franz Beckenbauer, švedska kraljica Silvia, yorška vojvodinja Sarah Ferguson, Monica Bellucci, Falco, Georg Baselitz, Haris Silajdžić, Sir Mick Jagger, Angela Merkel, Johan Cruijff, Jaap de Hoop Scheffer, Joca Amsterdam, Vaclav Havel, Carla Bruni, Vladimir Putin, Dmitrij Medvedjev, Magdalena Forsberg, Ole Einar Bjørndalen, Liam Neeson, Viktor Orban, John Cleese, Nena … in tako naprej vse do Emirja Kusturice, s katerim se mi ravno tako nikoli ni uspelo rokovati in tako tudi ne osebno srečati in tako tudi ne osebno pogovarjati.

Nadaljevanje lanskoletnega potikanja po bojiščih 1. svetovne vojne.

Povsem očitnega zanemarjanje tega blogiča zadnje tedne ne ne gre devati na rovaš ošabnemu mrzenju, temveč je to pripisati le vnemi, s katero se v realnem času odvija moja prozáičnost (pa tudi sicer so moja potepanja, roko na srce, v teh šoloobveznih mesecih silna redkost). Vsi moji štirje slučajnospoštovani obiskovalci/naključni bralci pa ste gotovo že dodobra seznanjeni z dejstvom, da je moj nemili vsakodnevnik vendarle stkan tudi iz premnogih slasti, med katerimi mi poleg popotovanj največ estetskih užitkov servira najbolj zavržena izmed vseh umetnostnih zvrsti, strip. Včasih, kakor tukaj, omenjeni umetnosti združim, ob tem pa me zmeraj krotoviči le nemočno a spoštljivo občudovanje tistega, kar počneta meni jako ljuba podobičarja Delisle in Sacco (na linku ovekovečene so tudi moje najljubše knjige in pa še ena, ki sem jo nekam založil). Kaj je lahko še lepšega na belem svetu od tega, da te neka premožnejša inštitucija pošlje na daljši izlet v neko tujo deželo, kjer potem v spokoju iz neke osrednje teme spleteš preprosto fabulo, dodaš ščepec ekonomsko-socialne strukture družbe ter družabnostnih zagat, o katerih ob brezplodnih posedanjih v vaških špelunkah klanfajo stare pijandure!? Ob tem pa ti poleg stroškov poti, prehranjevanja in nastanitve velikodušno podarijo še ne tako zanemarljiv honorarček in na koncu v svet nacionalne književnosti izpustijo lično knjižico tvojih ustripitev!

Verjeli ali ne, takóvo ponudbo smo v svoj elektronski poštni nabiralnik prejeli najodličnejši narodni podobarji, da bi v slovensko kulturo skozi svoje pikro oko dokumentirali mednarodne razvojne in humanitarne projekte, ki jih sofinancira naše Ministrstvo za zunanje zadeve. Med njimi so, naj mi bo oproščeno, tudi taki zelo hecnih nazivov, denimo “Do trajnostnega razvoja podeželja okrožij Jablanice, Pirota in Zaječarja s praktičnim uvajanjem modela PRJ“, “Obnavljamo Osnovno šolo Bratov Ramiz i Hamid” ali pa “Zagotavljanje trajnostnih kapacitet za zmanjšanje smrtnosti in izboljšanje zdravja otrok in žensk v kraju Ruzo v Burundiju“.
Prijavil sem se bil sicer, kajpak zavoljo osveževanja svoje ruščine, na projekte vzhodnejše poloble, šel bi pa nenazadnje tudi kam med zamorce neuvrščenih držav. Seveda pa nastane resen objektiven problem, če so ti projekti neutrudljive radovednosti in izkušnje zamišljeni v kateremkoli drugem obdobju, kot so šolske poletne počitnice. Tedaj bom v serdu preklinjal, da bo groza

“Oh, kako lepo, kako lepo je
v mrzlem zimskem dnevu,
ko zunaj tiho naletava sneg,
slušajoč PJ Harvey
podrsavati po belih kolovozih.”

Usoda vsakega vandravca, takšnega in drugačnega popotnika je nenehno poslavljanje. Neka skrivnostna popotna stvarca se naseli v človeka, ko se odpravlja in zapušča prekrasne kraje in prekrasne ljudi. A kakor sem prihajal, nenadoma in neopazno, sem zmeraj tudi odhajal brez kakšnega posebnega slovesa.

Zazrl sem se tako tudi danes zabodeno v tisto težko in nizko nebo, ki z zoprno nepremičnostjo že teden za tednom pritiska na zamrznjeno zemljo, vdano skomignil z rameni, češ, služba je pač služba ter malce zateklih oči in polnih pljuč vnovič zapustil provincialno prosvetno ustanovo, ki mi je pomenila drugi dom. Pravzaprav je od tam odtaval le moj živòtec, tožna duša pa ostala na prašnih šolskih hodnikih.
In tako se tolčemo naprej.

Novo leto je staro komaj nekaj tednov in edino razvedrilo provincialnih javnih uslužbencev pod težkim nizkovisečim nebom predstavljajo vsakodnevna lopatarska zimska kmečka opravila ter vožnja po poledenelih kolovozih. V temi prezgodnjih večerov postane tako moja duša omledno hrepenljiva in v sivo betico mi privrejo vse mogoče domislice, kam vse me bodo, ko se bo v prvih pomladanskih dneh pričel na debelo topiti že zamazan sneg, vodile moje poti …
Do takrat pa malo mikroblogerskih memoarjev:

Hostel: 19 evrov. Pogled na receptorkin dekolte: neprecenljivo.
Dec 28., 2009

Šel sem po ulici Rose Luxemburg, prečkal cesto Friedricha Engelsa in prispel na trg Karla Marxa.
Avg 17., 2009

V šopek vzhodnoevropskih držav grem nabrat še bivšo DDR.
Avg 15., 2009

Parček pri sosednji mizi je plačal vsak posebej svojo kavico. Nemci. :/
Jul 24., 2009

Včeraj v Legolandu, danes v vikinški vasi- uresničevanje starih otroških želja!
Jul 23., 2009

Bogme, ne bi se mogel odločiti, ali so lepše Švedinje, Norvežanke ali Danke. :/
Jul 23., 2009

Zdajle mi najbrž zavidajo vsi moji petošolci – lep pozdrav iz Legolanda!
Jul 22., 2009

Skandinavci imajo radi majhne. Avte.
Jul 21., 2009

Visok in nabildan zumbo me je v Göteborgu spoštljivo pozdravil. Najbrž ve, da z mano ni heca!
Jul 20., 2009

Pojedel sem losa in pojedel sem kita.
Jul 18., 2009

Ni ga čez ruske spalnike! Norveški si tega imena pravzaprav niti ne zaslužijo. :/
Jul 17., 2009

Pivo 10 €!
Jul 17th, 2009

Na Norveškem je vse drago – razen obiska Narodne galerije, ki je zastonj! Videl Munchov Krik.
Jul 17., 2009

CF kartica, na katero shranjujem fotografije, je znamke Viking.
Jul 16., 2009

V hostlih najbolj sovražim postiljanje.
Jul 14., 2009

V hostlih najbolj sovražim spanje na zgornjih pogradih.
Jul 13., 2009

Z borstejem se klativa po Avstroogrski, igrava biljard ter pijeva pivo.
Dec 26., 2008

Letalska karta Dunaj-Stockholm-Dunaj za 60 evrov! Nisem prav dolgo razmišljal… Okt 23., 2008

Nekdanja Prusija je bila vzgled reda, organiziranosti in discipline. Današnji Kaliningrad je čisto nasprotje vsega naštetega.
Jul 20., 2008

Že v 19. st. je poet zapisal, da z razumom Rusije ni mogoče dojeti. Od takrat se ni veliko spremenilo.
Jul 13., 2008

Bingljajočega Domovoja že imam. Zdaj moram kupiti samo še avto.
Jul 11., 2008

Iz Kitai-Goroda sva se zapeljala na Prospekt Mira, nato na Komsomolskajo, od tam pa direktno na Jaroslavski vokzal.
Jul 10., 2008

Letalo je do Moskve potrebovalo 3 ure. 3 letala bi torej potrebovala eno uro.
Jul 7., 2008

Povsod po Nemčiji vihrajo nemške zastave.
Jun 26., 2008

___________________________________
* Hvala borsteju za idejo!

… kakor ga vidijo ribe.

Dolga leta, da ne rečem desetletja, sem za prekladanje od točke A do točke B v svetem potrpljenju uporabljal, kot je to nižjemu plebsu predpisal ljubi Bog, prvenstveno lastne noge.
A na resnici ustrezen substancialen način je treba povedati, da je za prestavljanje po prostranem svetu čásih potrebno uporabljati tudi prav za to namenjena sredstva. Za večja in daljša transcendentiranja v nek drug prostor in stvarnost je avion, sevé, nujno zlo, akoravno utesnjeno in zapeto (pa tudi sicer ne gre, da bi človek juckal od veselja nekaj kilometrov nad trdno zemljico). Na zračnih poteh me umejo morda nekolikanj razvedriti le tiste na natečajih simpatičnosti skrbno izbrane razdeljevalke zastonjskih napitkov.
O avtobusih in njih neudobni natrpanosti ne bi izgubljal besedí. Še najraje se dam prevažati z vlaki; posebej rad imam kake meditativno dolge, mehko raznežene vožnje preko širnih ravnic, ko lahko v miru nastajajo prenekateri osnutki za sproščena, ne nujno globoka razmišljanja. Tudi brezskrbnost glede prave poti in parkiranja, možnost pretegovanja na tapeciranih klopeh, sprehajanja do jedilnega vagona, pljuvanja skozi okno in uganjanja drugih podobnih kratkočasnosti je treba všteti v plus, da pridiha romantičnosti na tem mestu niti ne omenjam.

Uživač prepiha ter mušic in ostale leteče golazni v zobeh, kakor je to poleg raznih besedavljev in mladih puhloglavcev recimo tudi cenjeni don Žakob, nisem bil nikoli. Pravzaprav sem bil na podlagi cele palete izgovorov doslej popolnoma ravnodušen do kakršnekoli kotaleče se pločevine. A na zrela leta sem si, povsem v duhu svojega skromnega mentalnega dometa, le privoščil nov novcat in v sinjih barvah Manchester Cityja dičeč se Evropski avto leta 2008.
Zdaj z očaranim bolščanjem ostro fiksiram njegove občudovanja vredne podrobnosti in mu poetično izražam čustva najgloblje ljubezni. In v mislih vzneseno planiram najine bodoče velike skupne projekte zvedljivega raziskovanja vsega lepega in plemenitega, kar ponuja beli svet.

Nekatere destinacije in poti veljajo za splošno popotniško obravnavo kot še posebej prvoklasne, denimo potovanje s transibirsko železnico, osvojitev Nordkappa ali lastnonožno nabiranje kilometrine po Caminu. Slednje si razne beletristične ter spletne popotniške strani skoraj dobesedno lastijo in med tistimi, ki se mnogo klatijo naokrog, v glavnem žanjejo neznansko navdušene zvezdniške aplavze. Meni pa, ne da bi imeli kakšen tehten ali poseben razlog za to ali pa proti temu, omenjene konvencionalne vagabuntske ikone ne zbujajo nobene pretirane želje po izpolnitvi.

Tako me denimo sploh ne mika dneve in noči brez prestopanja preživeti v železniškem vagonu skozi osem časovnih in več podnebnih pasov, tajgo, stepo in puščavo, od Moskve do Vladivostoka, kakor si je to njega dni zamislil car Aleksander III. (čeprav me tja do Bajkala sicer, priznam, kar malce srbi zaiti; pa nikakor morda le zaradi določene Irine iz Irkutska, s katero sva takrat v Moskvi itak izmenjala zgolj in samo par vljudnostnih fraz). Cijazenje z ruskimi vlaki na plackartah namreč že dodobra poznam prvoosebno.

Prav posebno doživetje je bojda razgled s 307 metrov visoke pečine in najsevernejše točke Evrope, Nordkappa. Kadar se polnočno sonce zavoljo megle, ki nastaja od večtedenskega zaporednega onegavega rosenja in nenehnega ledenohladnega piša sploh lahko vidi, kakopak (približno 2× letno, pravijo poznavalci). O Nordkappu kot vse bohotnejši turistično prenatrpani točki pa priča tudi podatek, da je glavni prodajni artikel tamkaj certifikat, ki potrjuje, da je bil obiskovalec resnično na samem skrajnem rtu kontinenta …
Namesto Nordkappa načrtujem tako že v bližnji bodočnosti arktično naturo, previsna skalovja nad mrzlim morjem, zamrznjena rečna korita in rezek severovzhodni zrak raje doživeti na potepanju od Petrozavodska in Medvežjegorska vse do polarno zakotnega Murmanska (to je hkrati tudi nekakšen neuraden poziv za mobilizacijo prostovoljcev, ki bi jih slovito oporišče severne flote ruske mornarice morebiti takisto zanimalo).

Tudi El Camino, legendarna romarska pot do mesta Santiago de Compostela, je v vseh pogledih unikatna izkušnja. Na samotnem pešačenju je preko preveč časa za celodnevna kontempliranja, tuhtanja o samem sebi, minljivem posvetnem blagu in bistvu kozmosa ter filozofsko čiščenje duše in telesa. Koncentracija vtisov zna biti tolikšna, da jih možgani ne morejo vseh sproti obdelati in meni, ki sem takšnega napenjanja možganov nevajen, bi se lahko navsezadnje celo usodno zavrtelo v glavi. Zato bom prihodnje poletje vse dobre, lepe in pobožne navade svojih pradedov opustil ter tiste kraje prevozil in obiskal v popolnoma obratnem vrstnem redu.