Domovojeva potepanja

Nekatere destinacije in poti veljajo za splošno popotniško obravnavo kot še posebej prvoklasne, denimo potovanje s transibirsko železnico, osvojitev Nordkappa ali lastnonožno nabiranje kilometrine po Caminu. Slednje si razne beletristične ter spletne popotniške strani skoraj dobesedno lastijo in med tistimi, ki se mnogo klatijo naokrog, v glavnem žanjejo neznansko navdušene zvezdniške aplavze. Meni pa, ne da bi imeli kakšen tehten ali poseben razlog za to ali pa proti temu, omenjene konvencionalne vagabuntske ikone ne zbujajo nobene pretirane želje po izpolnitvi.

Tako me denimo sploh ne mika dneve in noči brez prestopanja preživeti v železniškem vagonu skozi osem časovnih in več podnebnih pasov, tajgo, stepo in puščavo, od Moskve do Vladivostoka, kakor si je to njega dni zamislil car Aleksander III. (čeprav me tja do Bajkala sicer, priznam, kar malce srbi zaiti; pa nikakor morda le zaradi določene Irine iz Irkutska, s katero sva takrat v Moskvi itak izmenjala zgolj in samo par vljudnostnih fraz). Cijazenje z ruskimi vlaki na plackartah namreč že dodobra poznam prvoosebno.

Prav posebno doživetje je bojda razgled s 307 metrov visoke pečine in najsevernejše točke Evrope, Nordkappa. Kadar se polnočno sonce zavoljo megle, ki nastaja od večtedenskega zaporednega onegavega rosenja in nenehnega ledenohladnega piša sploh lahko vidi, kakopak (približno 2× letno, pravijo poznavalci). O Nordkappu kot vse bohotnejši turistično prenatrpani točki pa priča tudi podatek, da je glavni prodajni artikel tamkaj certifikat, ki potrjuje, da je bil obiskovalec resnično na samem skrajnem rtu kontinenta …
Namesto Nordkappa načrtujem tako že v bližnji bodočnosti arktično naturo, previsna skalovja nad mrzlim morjem, zamrznjena rečna korita in rezek severovzhodni zrak raje doživeti na potepanju od Petrozavodska in Medvežjegorska vse do polarno zakotnega Murmanska (to je hkrati tudi nekakšen neuraden poziv za mobilizacijo prostovoljcev, ki bi jih slovito oporišče severne flote ruske mornarice morebiti takisto zanimalo).

Tudi El Camino, legendarna romarska pot do mesta Santiago de Compostela, je v vseh pogledih unikatna izkušnja. Na samotnem pešačenju je preko preveč časa za celodnevna kontempliranja, tuhtanja o samem sebi, minljivem posvetnem blagu in bistvu kozmosa ter filozofsko čiščenje duše in telesa. Koncentracija vtisov zna biti tolikšna, da jih možgani ne morejo vseh sproti obdelati in meni, ki sem takšnega napenjanja možganov nevajen, bi se lahko navsezadnje celo usodno zavrtelo v glavi. Zato bom prihodnje poletje vse dobre, lepe in pobožne navade svojih pradedov opustil ter tiste kraje prevozil in obiskal v popolnoma obratnem vrstnem redu.

Prav hecni šumniki so se nekaterim slovanskim narodom in jezikom prikupili, posvojili so tako denimo »mehki č« (ć oz. ћ), »mehki ž« (ź) ter »mehki š« (ś oz. ‘щ’) in ni ga šolskega berila, v katerem ne bi bilo vsaj nekaj teh lepih črk vpleteno. Ako se vam je kdaj recimo v Ukrajini znajti, treba je torej namesto slastnega boršča in zeljnega ščija borś in śi naročiti ter kako dobro besedo za njih predsednika Juśenka najti – ta napotek bode naši najnežnejšij mladini gotovo več koristil, nego kaka druga, lesena in znabiti še zelo draga igrača.

Upravljavec pričujoče strani, ki je že mnogo lepih in koristnih naukov za celo življenje v našem milem maternem jeziku med slovensko ljudstvo spravil, pa je dal današnje podučno besedilo tudi z nekaterimi primernimi ukrajinskimi podobami olepšati.

Da bi se ta blogec z jesenjo ne pogreznil v utrujeno turobnost, sem se odločil pobrozdati po svojih že davno minulih potepanjih in izbrskati nekatere slastne fotospomine brezskrbne takratnosti.

Obstajajo kraji, kamor nas neka nevidna sila vleče večkrat in kjer se počutimo bolj domače, sproščeno, kot bi prihajali v prastari domači kraj. Kot da bi na teh mestih lahko načrpali neko posebno gorivo in zacelili rane raznoterih krvavih bojev prozaičnega vsakdanjika. V mojo dušo se je tako recimo močno zasidralo koprnenje po deželah onstran nekdanje železne zavese, še posebej po pregovorno trdoživih tajgah bivše Sovjetske zveze. Zakaj je temu tako, ne bi znal povedati, kajti jaz sem vol, ki se ne spozna na te reči (na svetu je tudi sicer grozljivo veliko stvari, ki jih ne kapiram).

Na takih svojih vagabundiranjih potem tovorim poleg solidne fotografske le revno in najnujnejšo opremo in sem sploh v vsakem pogledu kaj beden popotnik. Se pa sporazumevam v vsaj petih jezikih in narava me je obdarila s kar prijazno ter priljudno čudjo. Moja tovarišija na vandranjih tako torej ni samo družabna, ampak tudi koristna pridobitev. Seveda pa mora slučajnospoštovani sopotnik prihajati iz vrst bližnjih mi kameradov, kajti zapletenost občasno utrujajočega značaja v mojem majhnem čudnem svetu utegne biti za neposvečene v marsikaterem pogledu povsem nerazumljiva.

BeTeK, pa oni drugi B., Fantastikus United, Cimer, zlatolasi bradatež iz stripov, Willy … popotni družabniki, moji dragi vanderspurši, s katerimi sem prenekatero potepanje pokronal s kakšno pametno traparijo in ki so znali blagovdano prisluhniti, kadar sem jim razlagal svoje teorije o tem, kako je kako stepsko ljudstvo poromalo iz te ali one osrednjeazijske pokrajine. Navsezadnje so se celo vsi izvili iz teh mojih pretečih krempljev postopaštva ter postali normalni zakonski možje.
Zaključimo lahko torej s prvo budistično splošno resnico, ki pravi, da v življenju ni nič trajnega in da se vse dialektično spreminja. Le jaz in moj družabni stan ostajava trdna stalnica. Kot zvezda Severnica, okoli katere kroži celo vesolje.

Hrib križev, simbol litovske narodne identitete.

Krakow (pravilno se izgovarja krakuf) je meni jako drago in zelo posrečeno staro poljsko mesto z zapleteno kolobocijo zavitih in ozkih srednjeveških uličic. (Mimogrede, v tem kraljevskem mestu je bila snaha na poljskem dvoru njega dni tudi naša Ana Celjska.)
Na osrednjem trgu je živahno pisan kaleidoskop meščanov in naključnih turistov ustvarjal glasen in oster peket po mestnem tlaku, med to množico pa sem brezciljno in brezskrbno taval tudi sam. Naveličan neprestanega lagodnega motoviljenja z enega konca Ryneka do drugega sem se iz starega mestnega središča naenkrat, tudi sam ne vem točno kako in zakaj, znašel v nekem modernem supermarketu, v enem tistih vsem znanih žlobudravo poskočnih okolij.
Med razigranim vriščem sem obstal pod tekočimi stopnicami. Na vrhu je stal debelušno brezobličen knedelj nedoločljive mladosti in z govejo vdanostjo tiho polzel proti meni. Nepremično, z debelo izbuljenimi očmi je v praznem začudenju nedoumljivo bolščal vame (da je bil možakar sicer dobrega in čutečega srca, nikakor ni dvomiti, saj je njegovo obličje izžarevalo nekakšno prečudno bebavo milobo). V dramatični tišini neskončno dolgih sekund se je po tožno stokajočem stopnišču naposled le pripeljal do mene, mi z nevsiljivo prisrčnostjo ponudil roko ter se mi s toplim smehljajem, ki se mu je trudno razlezel čez trpki obraz, predstavil: »Hellou, my name is Lucky Blue Eyes«.