Domovojeva potepanja

Nadaljevanje mikroblogerskih zapisov, kolekcija 2012-2013.

20. 2. ’12
Malta: ventilatorjev vse polno, radiatorja niti enega. 🙁
21. 2. ’12
Srečal in ogovoril Japonko. Skoraj bi se bil zaljubil.
23. 2. ’12
Komu sem se zameril, da imam na potovanjih po toplih južnih krajih vedno tako slabo vreme? 🙁
23. 2. ’12
Sicer pa je Malta v lepem vremenu verjetno krasna.
28. 4. ’12
Na atenski Akropoli in nikjer nobene sence. 🙁
22. 6. ’12
Tekmo Nemčija : Grčija gledam v Črni gori, v nemško-grški družbi. 🙂
11. 7. ’12
Ponudba piva v Torontu. 😀 http://twitpic.com/a6kmtk
13. 7. ’12
Ottáwa: -e ž (ȃ) (posušena) trava druge košnje 🙂
18. 7. ’12
Ameriškim carinikom sem moral odgovoriti na cel kup vprašanj. Uboga država, ki se mene boji! 🙁
20. 7. ’12
J****š šport, pri katerem igralci po štirih urah igre niti ne zašvicajo. #bejzbol
22. 7. ’12
Če ne bi vedel, da sem na čisto drugem koncu sveta, bi prisegel, da sem v Franciji. #Quebec
25. 7. ‘2012
Goodbye Canada, adieu Québec!
8. 8. ’12
Na Islandiji prijetnih poletnih 13 stopinj. 🙂
8. 8. ’12
Iz enega temperaturnega ekstrema v drugi. Hvalabogu za volneno kapo! :/
9. 8. ’12
Končno sem izvedel, kako se izgovori tisti islandski đ. Kot nekaj popolnoma neizgovorljivega. 🙁
10. 8. ’12
A na to nesrečno deželo sploh kdaj posije sonce? 🙁 #islandija
23. 12. ’12
V tuje dežele, na detoksikacijo od stresa in slabih misli.
24. 12. ’12
Iz Evrope v Azijo, iz zime v pomlad. 🙂
24. 12. ’12
V Ankari ni nobenega božičnega vzdušja. 😉
25. 12. ’12
V hostelski sobi smo: Sirıjec, Kanadčan ukrajinskih korenin, ki gre v Sirijo, Ukrajinec ter jaz, ki sem prepotoval Ukrajino. 🙂 #ankara
27. 12. ’12
Za zajtrk in večerjo börek, za kosilo tavuk dürüm, zraven pijem ayran.
28. 12. ’12
Tale Bandirma je eno prav prijetno mestece
29. 12. 2012
V Istanbulu sem srečal učitelja, ki je pustil službo in odprl hostel. V bistvu je uresničil to, o čemer jaz trenutno le sanjam.
30. 12. ’12
Iz Kebabistana na Dunaj, na Dunaju takoj na kebab. #odvisnost
29. 4. ’13
Prvi Borusi so že tukaj! 🙂 #madrid
30. 4. ’13
Videl Goyo, Velasqueza, Boscha, Bruegela, El Greca, Rubensa … Zdaj me zanimajo Ronaldo, Götze, Reus, Benzema, Lewandowski. 🙂 #madrid
30. 4. ’13
Na Puerta del Sol je kot sredi Dortmunda! 🙂 #madrid
30. 4. ’13
Live izpred stadiona Reala. Ludnica! 🙂
2. 5. ’13
Izgleda, da bom danes lahko slekel vsaj pulover ali jakno. #madrid
2. 5. ’13
Vsak dan zajtrkujem kalamare. To zagotovo ne more biti zdravo. :/
2. 5. ’13
Gledam Picassovo Guernico. Original. 🙂
8. 7. ’13
Rukzak spakiran, ostalo je celo še nekaj prostora za (manjše) spominke. 😉 #KitajskaKoreja
15. 7. ’13
Zadnjih nekaj dni nisem čivknil nobenega tvita. Na Kitajskem je Twitter namreč blokiran. 🙁
15. 7. ’13
Ko že popolnoma obupaš, ti dobri Bog pošlje najlepše bitje na svetu, naravnost v sobo. #LiuYue
15. 7. ’13
Jedel sem kačo. Za škorpiona in morskega konjička (še) nisem zbral dovolj poguma. :/
15. 7. ’13
Preselil sem se v Korejo. 🙂
16. 7. ’13
Prvo korejsko pivo. 🙂
16. 7. ’13
Korejci so obsedeni s hrano. Na vsakih pet metrov je nekaj za pojesti. Na srečo sem vedno lačen. 🙂
16. 7. ’13
Ste že slišali tisti vic, ko se v kitajski gondoli srečajo Američan, Žid in Slovenec? 😀
17. 7. ’13
Severna Koreja
18. 7. ’13
Najraje imam mesta z le dvema metro linijama. #daegu
18. 7. ’13
V Koreji obstajata v glavnem dve vrsti lokalov – v enih ponujajo hrano, v drugih mobilnike. ::/
21. 7. ’13
Nedeljsko korejsko kosilo (za 1 osebo). 🙂 http://twitpic.com/d3u9y9 
24. 7. ’13
Ko sem ji naročil “not spicy” je verjetno razumela “more spicy”. 🙁 #koreja
25. 7. ’13
Sleeples in Seoul. :/
26. 7. ’13
No, eno uro sem že pridobil nazaj. 🙂 #HongKong
26. 7. ’13
Hong Kong je najbolj čudno mesto, kar sem jih videl. Pa sem bil že marsikje … :/
29. 7. ’13
Na letališču sem pobasal prtljago nekoga drugega in nek revež mojo. Zgodba za vnuke. S srečnim koncem, hvalabogu. 🙂
15. 8. ’13
@kopenhagen, mesto biciklistov. In blondink. 🙂
15. 8. ’13
Pivo 6€. Jbtga, naj mar dehidriram?!
17. 8. ’13
Kako naročiš pivo na Danskem? “One cheapest beer please!”
17. 8. ’13
Za jezike pa imam uho! Prepoznam celo islandščino in litvanščino.
11. 10. ’13
Prekrasna jesen @Stockholm!
12. 10. ’13
Ibrahimović ima prav – toliko lepih žensk kot v Stockholmu, ne srečaš nikjer drugje.
28. 12. ’13
Po celem hostlu se sliši skoraj samo po slovansko govoriti. #telaviv
29. 12. ’13
Guns ‘n’ Moses #jeruzalem

Nekaj pa imava s Kimovim stričkom Taekom vendarle skupnega – v teh adventnih dneh pred zimskim solsticijem, ki po ljudski šegi tradicionalno veljajo za čas upanja, luči in odprtih src, pravljičnih dnevov miru, sreče, dobrih del ter truda za boljše medčloveške odnose, nama je bilo obema na prilično neljub način oznanjeno, da sva največji človeški izmeček in slabša od garjavega psa. Strička Taeka je medtem zakon prirode s pomočjo strelskega voda že zgrudil v svoj zemeljski rodni prah, meni pa je očitno usojeno, da silno nesrečen, sam ter izgubljen vlačim svojo mizerijo naokrog po svetu vsaj še nekaj časa, iščoč leka, ki ga nikoli ne najdem. Kajti ljubi bog iz nepojasnjenih razlogov želi, da se svojega osebnega gorja držimo, kolikor dolgo le moremo.

Kdove, morda pa k absolutnemu miselnemu obratu, zapustitvi stopnje skrajnega trpljenja ter koncu dvomov o eksistenci smisla sveta vendarle kaj pripomore, če se sam s sabo in z negotovo prihodnostjo v predstojèčih svetkih tudi osebno odpravim tja dol v Sveto deželo … 😐

Potovati je včasih zelo naporno in tudi neprijetno, a spominjati se je vedno vznemirljivo in lepo. Včasih se kakšnega prozaičnega dne takole zazrem v prazno, v temen kotiček mojega srca se naseli otožno obarvano razpoloženje in melanholični toni, ki udarijo na plano, so sestavljeni iz številnih drobcev naključne vagabundske polpreteklosti.

Vakuum otožnosti prebrodim z vrnitvijo v realnost, za risalno mizo in računalnik. Rezultat mešanice relativne sprijaznjenosti in večnega koprnenja je tako pričujoč, v svetli tradiciji ruskih samizdatov natisnjen zvežčič lastne produkcije in osebne konstrukcije, zapolnjen s podobami in prizori satiričnih ustripitev in ubeseditev mojih prvoosebnih potepanj.

V sebi lastni, veličastnih zamisli polni intelektualni prodornosti in pronicljivosti sem se dokopal do izrazito občestvene teorije, ki nesporno dokazuje, zakaj je hrana na vzletališčih tako draga – sleherniku z uteho fatalizma je kaj malo mar za denar, ako je mnenja, da utegne biti to morda njegov poslednji obrok v življenju.

Enega lososa, prosim! 😕

S kraja je bil Krištof pagan, visok dvanajst komolcev, močne in čvrste postave. Bivala pa je v njem dobra, olikana duša in menda je bil poklican v službo Gospodovo, ko je nekoč nevede na rami nosil božje Dete čez reko (le-to je čedalje teže postajalo in komajda ga je na drugi breg prinesel):
„Nosiš več kakor ves svet; onega nosiš, kateri je svet ustvaril! Svojo palico zasadi v zemljo; spoznal bodeš mojo moč, kajti jutri bode cvetela palica in bode rodila sad.”

Odsihmal velja Krištof za zavetnika in zaščitnika popotnikov, priprošnika zoper naglo smrt ter zoper pijančevanje in preklinjanje. Iščoč v v srcu tolažbe i miru ob svojej razvpiti smoli in obilnem pomanjkanju bistroumja v življenju, bržčas ni odveč, imeti ob sebi kar dva Krištofa; enega na zvesti popotni bisagi in enega za stalno načečkanega na roki. 😐

Izkušen popotnik zna razporediti svoje moči tako, da zdrkne v stanje popolne izčrpanosti šele na dan vrnitve. Neposredna posledica kronične izgube energije na poti se imenuje utrujenost materiala in je odvisna od števila kilometrov, časa na poti, temperature in relativne vlage spodnjih zračnih plasti, obremenitev na hrbtišču ter čistoče maziva tik pod nosilno površino – kot je znano iz Wohlerjevega diagrama, zdrži popotnik približno φ(n)+1 cikličnih ponovitev. Ob upoštevanju let dotičnega pa se število ciklov seveda tudi premosorazmerno zmanjša.

Popotnika je treba gledati kot celostno, fizično, socialno, psihično in duhovno bitje, zato se omenjeno težavo postopoma odpravlja s popolno ustavitvijo dinamičnih obremenitev, zmanjševanjem vibracij s pravilnim uravnoteženjem mase v horizontalni legi, pasivnim razgibavanjem, vnašanjem ustreznih količin duhovnih napitkov v telo ter nižanjem napetosti v organih pod trajno dinamično trdnostjo.

Po tednu dni omenjene rehabilitacije popotnika polagoma spet zagrabi potovalna mrzlica in je v celoti pripravljen na nadaljna popotniška razburjenja in doživetja. Recimo skandinavska. 🙂