Domovojeva potepanja

Nekaj pa imava s Kimovim stričkom Taekom vendarle skupnega – v teh adventnih dneh pred zimskim solsticijem, ki po ljudski šegi tradicionalno veljajo za čas upanja, luči in odprtih src, pravljičnih dnevov miru, sreče, dobrih del ter truda za boljše medčloveške odnose, nama je bilo obema na prilično neljub način oznanjeno, da sva največji človeški izmeček in slabša od garjavega psa. Strička Taeka je medtem zakon prirode s pomočjo strelskega voda že zgrudil v svoj zemeljski rodni prah, meni pa je očitno usojeno, da silno nesrečen, sam ter izgubljen vlačim svojo mizerijo naokrog po svetu vsaj še nekaj časa, iščoč leka, ki ga nikoli ne najdem. Kajti ljubi bog iz nepojasnjenih razlogov želi, da se svojega osebnega gorja držimo, kolikor dolgo le moremo.

Kdove, morda pa k absolutnemu miselnemu obratu, zapustitvi stopnje skrajnega trpljenja ter koncu dvomov o eksistenci smisla sveta vendarle kaj pripomore, če se sam s sabo in z negotovo prihodnostjo v predstojèčih svetkih tudi osebno odpravim tja dol v Sveto deželo … 😐

Bližnjevzhodna in mediteranska ljudstva verjamejo, da te lahko osebe s svetlo šarenico (torej modro- in zelenookci) uročijo tako, da zboliš za nekakšnim blagim malodušjem, se v svoji duši sistematično sprašuješ po ideji sreče, izgubljen v nedoločljivem razpoloženju premlevaš turobna občutja o jalovosti človeške usode vobče ter iščeš nekaj, kar bi ti dalo iluzijo smisla.
Tako sem se poleg brezciljnega postopanja po prašnih orientalskih ulicah turškega glavnega mesta vrgel še v brezglavo investicijo kopičenja nazarjev, talismanov, ki so jih tod izumili z namenom zaščite pred tovrstnimi hudodelnostmi.

Močno se mi namreč dozdeva, da je tam doma neko zelenooko bitje tudi mene malo uročilo. 😕