white trash
Tuesday, December 24th, 2013Nekaj pa imava s Kimovim stričkom Taekom vendarle skupnega – v teh adventnih dneh pred zimskim solsticijem, ki po ljudski šegi tradicionalno veljajo za čas upanja, luči in odprtih src, pravljičnih dnevov miru, sreče, dobrih del ter truda za boljše medčloveške odnose, nama je bilo obema na prilično neljub način oznanjeno, da sva največji človeški izmeček in slabša od garjavega psa. Strička Taeka je medtem zakon prirode s pomočjo strelskega voda že zgrudil v svoj zemeljski rodni prah, meni pa je očitno usojeno, da silno nesrečen, sam ter izgubljen vlačim svojo mizerijo naokrog po svetu vsaj še nekaj časa, iščoč leka, ki ga nikoli ne najdem. Kajti ljubi bog iz nepojasnjenih razlogov želi, da se svojega osebnega gorja držimo, kolikor dolgo le moremo.
Kdove, morda pa k absolutnemu miselnemu obratu, zapustitvi stopnje skrajnega trpljenja ter koncu dvomov o eksistenci smisla sveta vendarle kaj pripomore, če se sam s sabo in z negotovo prihodnostjo v predstojèčih svetkih tudi osebno odpravim tja dol v Sveto deželo … 😐