Domovojeva potepanja

Nekaj pa imava s Kimovim stričkom Taekom vendarle skupnega – v teh adventnih dneh pred zimskim solsticijem, ki po ljudski šegi tradicionalno veljajo za čas upanja, luči in odprtih src, pravljičnih dnevov miru, sreče, dobrih del ter truda za boljše medčloveške odnose, nama je bilo obema na prilično neljub način oznanjeno, da sva največji človeški izmeček in slabša od garjavega psa. Strička Taeka je medtem zakon prirode s pomočjo strelskega voda že zgrudil v svoj zemeljski rodni prah, meni pa je očitno usojeno, da silno nesrečen, sam ter izgubljen vlačim svojo mizerijo naokrog po svetu vsaj še nekaj časa, iščoč leka, ki ga nikoli ne najdem. Kajti ljubi bog iz nepojasnjenih razlogov želi, da se svojega osebnega gorja držimo, kolikor dolgo le moremo.

Kdove, morda pa k absolutnemu miselnemu obratu, zapustitvi stopnje skrajnega trpljenja ter koncu dvomov o eksistenci smisla sveta vendarle kaj pripomore, če se sam s sabo in z negotovo prihodnostjo v predstojèčih svetkih tudi osebno odpravim tja dol v Sveto deželo … 😐

Bližnjevzhodna in mediteranska ljudstva verjamejo, da te lahko osebe s svetlo šarenico (torej modro- in zelenookci) uročijo tako, da zboliš za nekakšnim blagim malodušjem, se v svoji duši sistematično sprašuješ po ideji sreče, izgubljen v nedoločljivem razpoloženju premlevaš turobna občutja o jalovosti človeške usode vobče ter iščeš nekaj, kar bi ti dalo iluzijo smisla.
Tako sem se poleg brezciljnega postopanja po prašnih orientalskih ulicah turškega glavnega mesta vrgel še v brezglavo investicijo kopičenja nazarjev, talismanov, ki so jih tod izumili z namenom zaščite pred tovrstnimi hudodelnostmi.

Močno se mi namreč dozdeva, da je tam doma neko zelenooko bitje tudi mene malo uročilo. 😕

Počitek po potovanju nikakor ne pomeni vdajanja brezdelni lenobi. Moj popotni tovariš, pripadnik iste krajevne skupnosti in sotrudnik s tlake Dejan, razumna in občutljiva duša, se je lotil že takojci kreiranja spektakularnih carigrajskih podob, kakršna so jako redka prikazen že med narodom slovenskim, kaj šele otomanskim!

Dragi Fudo,
Haso nam je nadrlj’o. Pregazio ga veliki kamion. Sreće neke, nije mu ništa. Samo je slomio ruke, noge, rebra i glavu i skršio auto.

Dobesedno tàkovo pisemce je njega dni v banjaluško kasarno prejel dotični Fuad iz Foče, moj takratni naključni SMB pajdaš na služenju partizanščine. Govori in pove nam pismo med drugim precej tudi o splošni teoriji relativnosti, o tem, kako lahko dva opazovalca (npr. ta, ki je pismo napisal in oni drugi, ki leži polomljen v bolniški postelji) v inercialnih opazovalnih sistemih zanimivo popolnoma drugače gledata na ukrivljenost prostora-časa, v katerem se nekomu zgodi nič.

Teorija relativnosti bi v konkretnem primeru lahko veljala tudi za nočni počitek v nekih zanemarjenih prečnih uličicah nad Bosporjem – moj tokratni sopotnik Dejan bi denimo lahko prisegel, da še nikoli ni spal mirneje in spokojneje. Jaz sem pak po drugi strani istočasno lovil vse mogoče istanbulske zvoke: od vse bolj neobrzdanih orientalskih ritmov, ki jih je narod spodaj glasno navijal ob tradicionalnem uživanju živalskih poliakrilamidov na žaru, redkih in sramežljivih pohupov, ki so se sčasoma razvili v silovit krešendo vsesplošnega zbezljanega avtomobilskega trobljenja (videl sem v tej deželi sicer tudi prometne znake, a upravičeno sumim, da ima v praksi na cesti prednost zgolj tisti z glasnejšo hupo) pa vse do izteka v veliki finale uličnih spopadov navijačev Bešiktaša in Galatasaraya ter ušesa parajočega tuljenja policijskih siren.

Ob vsej tej kakofoniji zvokov je še tisto mujezinovo dretje z vrha minareta ob ranih nekrščanskih urah zvenelo nekam čudno otožno lepo … 😕