white trash
Nekaj pa imava s Kimovim stričkom Taekom vendarle skupnega – v teh adventnih dneh pred zimskim solsticijem, ki po ljudski šegi tradicionalno veljajo za čas upanja, luči in odprtih src, pravljičnih dnevov miru, sreče, dobrih del ter truda za boljše medčloveške odnose, nama je bilo obema na prilično neljub način oznanjeno, da sva največji človeški izmeček in slabša od garjavega psa. Strička Taeka je medtem zakon prirode s pomočjo strelskega voda že zgrudil v svoj zemeljski rodni prah, meni pa je očitno usojeno, da silno nesrečen, sam ter izgubljen vlačim svojo mizerijo naokrog po svetu vsaj še nekaj časa, iščoč leka, ki ga nikoli ne najdem. Kajti ljubi bog iz nepojasnjenih razlogov želi, da se svojega osebnega gorja držimo, kolikor dolgo le moremo.
Kdove, morda pa k absolutnemu miselnemu obratu, zapustitvi stopnje skrajnega trpljenja ter koncu dvomov o eksistenci smisla sveta vendarle kaj pripomore, če se sam s sabo in z negotovo prihodnostjo v predstojèčih svetkih tudi osebno odpravim tja dol v Sveto deželo … 😐
December 26th, 2013 at 22:20
Meni, kot nepoboljšljivemu optimistu, mi je taka črnogledost tuja in mi je hudo, če so je deležni ljudje, ki jih zelo cenim…
Na miselni preobrat in srečno pot tja dol. Čin!
December 28th, 2013 at 15:52
Naj ti bo sveto…
December 31st, 2013 at 17:49
Glede potencialnega miselnega preobrata – ljubemu bogu sem napisal osebno sporočilce in mu ga zataknil v jeruzalemski Zid objokovanja (bojda zgolj tam sprejema tovrstno korespondenco). Bomo videli, kako rad me kaj ima … 😕