Domovojeva potepanja

Bližnjevzhodna in mediteranska ljudstva verjamejo, da te lahko osebe s svetlo šarenico (torej modro- in zelenookci) uročijo tako, da zboliš za nekakšnim blagim malodušjem, se v svoji duši sistematično sprašuješ po ideji sreče, izgubljen v nedoločljivem razpoloženju premlevaš turobna občutja o jalovosti človeške usode vobče ter iščeš nekaj, kar bi ti dalo iluzijo smisla.
Tako sem se poleg brezciljnega postopanja po prašnih orientalskih ulicah turškega glavnega mesta vrgel še v brezglavo investicijo kopičenja nazarjev, talismanov, ki so jih tod izumili z namenom zaščite pred tovrstnimi hudodelnostmi.

Močno se mi namreč dozdeva, da je tam doma neko zelenooko bitje tudi mene malo uročilo. 😕

Počitek po potovanju nikakor ne pomeni vdajanja brezdelni lenobi. Moj popotni tovariš, pripadnik iste krajevne skupnosti in sotrudnik s tlake Dejan, razumna in občutljiva duša, se je lotil že takojci kreiranja spektakularnih carigrajskih podob, kakršna so jako redka prikazen že med narodom slovenskim, kaj šele otomanskim!

Dragi Fudo,
Haso nam je nadrlj’o. Pregazio ga veliki kamion. Sreće neke, nije mu ništa. Samo je slomio ruke, noge, rebra i glavu i skršio auto.

Dobesedno tàkovo pisemce je njega dni v banjaluško kasarno prejel dotični Fuad iz Foče, moj takratni naključni SMB pajdaš na služenju partizanščine. Govori in pove nam pismo med drugim precej tudi o splošni teoriji relativnosti, o tem, kako lahko dva opazovalca (npr. ta, ki je pismo napisal in oni drugi, ki leži polomljen v bolniški postelji) v inercialnih opazovalnih sistemih zanimivo popolnoma drugače gledata na ukrivljenost prostora-časa, v katerem se nekomu zgodi nič.

Teorija relativnosti bi v konkretnem primeru lahko veljala tudi za nočni počitek v nekih zanemarjenih prečnih uličicah nad Bosporjem – moj tokratni sopotnik Dejan bi denimo lahko prisegel, da še nikoli ni spal mirneje in spokojneje. Jaz sem pak po drugi strani istočasno lovil vse mogoče istanbulske zvoke: od vse bolj neobrzdanih orientalskih ritmov, ki jih je narod spodaj glasno navijal ob tradicionalnem uživanju živalskih poliakrilamidov na žaru, redkih in sramežljivih pohupov, ki so se sčasoma razvili v silovit krešendo vsesplošnega zbezljanega avtomobilskega trobljenja (videl sem v tej deželi sicer tudi prometne znake, a upravičeno sumim, da ima v praksi na cesti prednost zgolj tisti z glasnejšo hupo) pa vse do izteka v veliki finale uličnih spopadov navijačev Bešiktaša in Galatasaraya ter ušesa parajočega tuljenja policijskih siren.

Ob vsej tej kakofoniji zvokov je še tisto mujezinovo dretje z vrha minareta ob ranih nekrščanskih urah zvenelo nekam čudno otožno lepo … 😕

V onih davno minulih časih, ko še ni bilo tajkunov in ostalih naduto samopašnih privilegirancev, nam je bilo preko ljudske šole izročilo o junakih tipa Martin Krpan, Kraljevič Marko in Peter Klepec posredovano, ki so se v sveti jezi občasno tudi turških, v naše kraje prirohnelih orjakov lotili. Krpan je tako denimo z bridko mesarico hudobnega turškega antijunaka Brdavsa, kateri ga je z gerdimi priimki poprej zelo razžalil, po betici malce močneje krcnil in si tako avdienco na samem belem cesarskem dvoru prislužil. Klepec pa se je bojda najprej ruvanja dreves in predelave okolice lotil, pa je malce skušal še mrkoglede Turke predelati, kar se mu je v tolikšni meri posrečilo, da je reveže nazaj vse do vročega Konstantinopla, koder sonce čez vso leto svoje ognjive žarke na svet siplje, spodil. Tako so Turki že v 15. stoletju prvo povezavo Slovencev in Carigrada vzpostavili.

Dasiravno to v popolnoma drugačnih kontekstih in z različnimi poudarki poteka, pa se vendarle za kratko, a s polno bisago v tiste v kolektivnem spominu krščanskega sveta neverne kraje v historično čisto obratni smeri napravljam. 😉