teorija relativnosti
Dragi Fudo,
Haso nam je nadrlj’o. Pregazio ga veliki kamion. Sreće neke, nije mu ništa. Samo je slomio ruke, noge, rebra i glavu i skršio auto.
Dobesedno tàkovo pisemce je njega dni v banjaluško kasarno prejel dotični Fuad iz Foče, moj takratni naključni SMB pajdaš na služenju partizanščine. Govori in pove nam pismo med drugim precej tudi o splošni teoriji relativnosti, o tem, kako lahko dva opazovalca (npr. ta, ki je pismo napisal in oni drugi, ki leži polomljen v bolniški postelji) v inercialnih opazovalnih sistemih zanimivo popolnoma drugače gledata na ukrivljenost prostora-časa, v katerem se nekomu zgodi nič.
Teorija relativnosti bi v konkretnem primeru lahko veljala tudi za nočni počitek v nekih zanemarjenih prečnih uličicah nad Bosporjem – moj tokratni sopotnik Dejan bi denimo lahko prisegel, da še nikoli ni spal mirneje in spokojneje. Jaz sem pak po drugi strani istočasno lovil vse mogoče istanbulske zvoke: od vse bolj neobrzdanih orientalskih ritmov, ki jih je narod spodaj glasno navijal ob tradicionalnem uživanju živalskih poliakrilamidov na žaru, redkih in sramežljivih pohupov, ki so se sčasoma razvili v silovit krešendo vsesplošnega zbezljanega avtomobilskega trobljenja (videl sem v tej deželi sicer tudi prometne znake, a upravičeno sumim, da ima v praksi na cesti prednost zgolj tisti z glasnejšo hupo) pa vse do izteka v veliki finale uličnih spopadov navijačev Bešiktaša in Galatasaraya ter ušesa parajočega tuljenja policijskih siren.
Ob vsej tej kakofoniji zvokov je še tisto mujezinovo dretje z vrha minareta ob ranih nekrščanskih urah zvenelo nekam čudno otožno lepo … 😕
November 1st, 2011 at 21:03
Ko sem prebirala zgornje vrstice, sem se spomnila tegale vica:
Vratio se Mujo iz Švedske, pa ga pitao Haso:
– Bolan Mujo, kako ja kod Šveđana?
– Ma kakva Švedska, oni su 30 godina iza nas.
– Aman, pa kako to? – čudi se Haso
– A jarane, tamo se još uvek dobro živi.
November 2nd, 2011 at 09:47
Haha, to je pa tako žmohtno opisano, da si človek kar živo predstavlja, kako se je moralo slišat. 😀 Predlog za naslednjič: čepki za ušesa. 🙂
November 2nd, 2011 at 09:55
Nekje na dnu rukzaka jih pa res imam, čepke za ušesa namreč, še od Japonske. V tistih kapsulah se je namreč slišalo smrčanje “hotelskih gostov” vseh tonskih lestvic naenkrat … 🙁