Domovojeva potepanja

Dobri Bog je njega dni na sezamovem olju pacal v možnarju pretlačene Svane, Mingrele, Imerite, Gure in zajetno količino Kartlov. Dodal je ščepec Pšavov in Hevsurov, da se je lažje scmarilo, zvrnil noter Tuše in Kahete in stisnil zraven še Adžarijce, Osetijce in Abhazijce. Da je stvar postala bolj sočna, je na blagem ognju prepražil še kakšnih 40 kavkaških jezikov ter vkuhal 33 tiskanih mkhedruli minuskul. Vse skupaj je prelil z vinom, dodal podnebja od alpskega do subtropskega, začinil z obdobji kaosa, državljanskimi vojnami in gospodarskimi krizami ter vse naštete sestavine premešal v mešalcu, ki je bil pač pri roki. Zmes je dal za nekaj časa na hladno, počakal, da se je zmehčala in ji dal ime Gruzija.

Vprašanje za Radio Erevan: Ali je res, da je kozmonavt Jurij Gagarin na lotu zadel avtomobil?
Odgovor: Načeloma res. Le da to ni bil kozmonavt Jurij Gagarin, temveč upokojenec Oleg Gagarov in ni šlo za avtomobil, temveč za kolo. Kot ga tudi ni zadel na loteriji, ampak so mu ga ukradli.

Vprašanje za Radio Erevan: Ali je res, da si v času komunizma lahko naročil hrano po telefonu?
Odgovor: Načeloma res. Dostava pa je bila po televiziji.

Vprašanje za Radio Erevan: Ali lahko atomska bomba uniči naše mesto Erevan s sijajnimi zgradbami in prelepimi parki?
Odgovor: Načeloma res. Vendar je Moskva mnogo lepše mesto.

Vprašanje za Radio Erevan: Ali lahko povprečen sovjetski državljan kupi volgo?
Odgovor: Načeloma da. Ampak kaj mu bo toliko vode?

„Do you know Boisa?“ je z vprašanjem pohitel visokorasel mladenič na glavni tbilisijski ulici, ko je izvedel, da sem iz Slovenije. „Seveda, pa tudi Vladimer Stepania je odšel v NBA iz Olimpije!“ sem odgovoril ponosno.

Na Rustavelis Gamziri potekajo te dni protesti nekaj tisoč privržencev gruzijske opozicije, ki se ne strinja z zmago dosedanjega predsednika Sakašvilija na sobotnih volitvah. Na istem mestu so prav tako tisoči leta 1998 protestirali proti postavitvi McDonald’sove fast-food restavracije poleg kipa Shote Rustavelija, pesnika iz 12. stoletja in največjega Gruzijca vseh časov (okej, drugega največjega, takoj za Stalinom 😳 ). Protesti niso prinesli uspeha, McDonald’s je ostal. Prav tako bo kljub množici protestnikov na predsedniškem stolčku očitno ostal tudi Mihail Sakašvili.

*Sakartvelo (საქართველო) – uradno, gruzijsko ime za Gruzijo

panorama Tbilisija

»Rafik, pa kako je pravzaprav mogoče, da je bil z Armenci in s starodavnimi armenskimi samostani posejani Gorski Karabah v sestavi Azerbajdžanske SSR?« sem vprašal svojega gostitelja. »Ha, tisti Tatar, Uljanov, je podaril našo zemljo svojim muslimanskim bratom!« se je razburjal starec in si s prsti raztegnil oči, da bi ponazoril Tatara, aziata. Lenin v Armeniji ni priljubljen. »Hvalabogu, popravili smo zgodovinsko krivico ter si Arcakh priborili nazaj. Če se ne bi vmešali Rusi, bi jih gnali vse do Bakuja!« je malce pomirjen nadaljeval in dodal: »Tudi Nahičevan si bomo spet vzeli, prej ali slej.«
To je povsem zadovoljilo mojo radovednost. O politiki in zapletenih armensko-azerbajdžanskih zgodovinskih sporih se mi ni ljubilo več pogovarjati, še manj poslušati Rafikovih srhljivih zgodbic (tako podobnih srbsko-albanskim s konca 80-ih let), ki so Azere prikazovale kot poblaznele klavce. Eni in drugi so namreč v istih zgodbicah svoje vloge zamenjali, če ti jih je pripovedoval sogovornik v Azerbajdžanu. »Če jim ne bi pomagali Rusi, ne bi imeli nobenih šans zavzeti Karabaha. Ampak Lenin, ta je bil pa naš.«

V noči s 7. na 8. november 1917 so oboroženi delavci z vojaki pod vodstvom boljševikov uprizorili juriš na petrograjski zimski dvorec in zrušili začasno vlado, kar iz zgodovinskih čitank danes poznamo kot oktobrsko revolucijo. Za predsednika nove vlade je bil imenovan Vladimir Iljič Uljanov – Lenin.

Leninov kip na moskovski železniški postaji (Ленинградский вокзал).

dan tankistov
16. julija smo morali na jutranje postrojavanje priti v svečanih uniformah in z brezhibno očiščenimi puškami ter ob dviganju zastave složno-in-ponosno zapeti našo himno:
»Tenkisti se nikog i ničeg ne boje,
a tenkove vole ko devojke svoje.«
Čeprav se je potreba po tobaku in alkoholu v JLA smatrala za meseno šibkost, smo za ta veliki praznik ob kosilu v vojnički trpezariji dobili tudi deci vina…

vardavar
»A vidva vesta, kateri dan je danes?« so naju z navdušenostjo ter kančkom zlobe in privoščljivosti v očeh spraševali tako najini armenski gostitelji kot naključni sogovorniki. Praznik vode, ki izvira še iz poganskih časov (glede na to, da je Armenija prva krščanska država na svetu, si lahko predstavljate, da je ta običaj res že zelooo star), se namreč slavi tako, da se staro in mlado po ulicah vseprek (po načelu: vsak vsakega) poliva s kantami vode. Nekateri šaljivci zlivajo vodo na nič hudega sluteče mimoidoče kar s svojih balkonov – no, res pa je, da so juliji na Kavkazu zelo vroči in vsaka osvežitev dobrodošla. S popotnikom/sopotnikom Zlatkom sva to množično ljudsko rajanje najprej povsem neprizadeto opazovala ter se z naivno brezbrižnostjo nasmihala do kože premočenim ljudem. A že po prvem vedru ledeno mrzle tekočine po najinih glavah sva si premislila in se že od daleč in na moč previdno izogibala norcem na erevanskih ulicah…

setmana santa
V svetem tednu (katalonsko Setmana santa) pred veliko nočjo se v španskih mestih in mestecih vsakodnevno odvijajo množične procesije s petjem in malikovanjem Kristusa ter lokalnih svetnikov. Do sem vse lepo in prav. V čem pa je fora, da so udeleženci in protagonisti teh procesij oblečeni v grozljive špicaste ku-klux-klanovske kapuce, pa mi ni znal pojasniti nihče.