samizdat
Potovati je včasih zelo naporno in tudi neprijetno, a spominjati se je vedno vznemirljivo in lepo. Včasih se kakšnega prozaičnega dne takole zazrem v prazno, v temen kotiček mojega srca se naseli otožno obarvano razpoloženje in melanholični toni, ki udarijo na plano, so sestavljeni iz številnih drobcev naključne vagabundske polpreteklosti.
Vakuum otožnosti prebrodim z vrnitvijo v realnost, za risalno mizo in računalnik. Rezultat mešanice relativne sprijaznjenosti in večnega koprnenja je tako pričujoč, v svetli tradiciji ruskih samizdatov natisnjen zvežčič lastne produkcije in osebne konstrukcije, zapolnjen s podobami in prizori satiričnih ustripitev in ubeseditev mojih prvoosebnih potepanj.
November 29th, 2013 at 21:22
Moje radovedno oko, potovanja željno srce in vedoželni um bi radi raziskali in si pridobili vpogled v prijateljevo novo stvaritev.
November 29th, 2013 at 21:33
Saj veš, v kateri oštariji me najdeš. 😉
December 4th, 2013 at 22:26
Jaz bi tudi pokukala v toti zvežčič.?? 🙂
December 5th, 2013 at 07:30
Hvala. Prigode popestrile večer 🙂