Domovojeva potepanja

V pričujočo rubriko bóde se kratkočutne vzhodnoazijske impresije sproti priobčevalo.

Prijatelj,
vsacemu je znano, kako se človek ob sistematičnem spraševanju po ideji sreče in temeljnih vprašanjih človekovega življenja ter ustroja sveta naglo znajde v nekem čudnem stanju mračne in čutne energije in nič ne spremeni moža tako silno, kakor strasti in duševni boji.

Tudi jaz, prijatelj, znašel sem se v velikej nevolji – v že vednoitak trudnem in nemilem vsakdanu se je v temen kotiček moje duše naselilo še tisto otožno obarvano razpoloženje in romantično hrepenenje mi topi srce.

Skrajna nuja mi je zatorej zdajci, še preden mi preresnobno tugovanje zamori še ono malo, kar je v meni krepostnega, odpotovati tja nekam na drug kraj sveta v zmerno gorko podnebje, kjer bo brezdelno postopanje moja edina neodtuljiva pravica, dolžnost ter največja radost.

Jep, vrijeme da se krene.

Morda si res občasno pripisujem vrline, ki mi jih sicer primanjkuje, skorajda nikoli pa se naokrog ne hvalim s svojim tehničnim (ne)znanjem. Ne pametujem recimo, da pri atmosferskih motorjih zaradi nastanka vakuuma v difuzorju zunanji zračni tlak potisne bencin skozi düze ali kaj podobno nesmiselnega, niti sanja se mi ne, kaj je cinšpula in kaj frgazar. Kar je za človeka, ki mu že ročno prestavljanje prestav v avtomobilu predstavlja neosvojiv miselno-intelektualni napor, po svoje tudi dokaj razumljivo.

Ampak akutno luzerstvo je klinična diagnoza in moj značaj kar naprej izvaja salte. Tako sem si pred dnevi (kot zadnji od vseh na šoli s prilagojenim programom), vzvišen nad slehernimi dvomi omislil čisto pravega mobičuka z naprednejšo računalniško sposobnostjo in povezljivostjo in že dva dni odmaknjen od resničnosti očarano bolščim v uporabne popotniške aplikacije. Marsikaj na mobičuku izgojenega bode odsihdob krasilo tale vagabundski blogič! 🙂

Slučajnospoštovana oba bralca sta bržkone že dodobra poučena o vsakojakih duševnih filozofsko-estetskih blokadah, ki so Vajinega omiljenega blogerista pestile zadnje tedne in mesece. Tako verjetno ni presenečenje, da sem se z namenom doseganja stanja razširjenosti in poglobljenega zaznavanja lastne notranjosti enostavno spet moral odpraviti ondót, kjer se lahko bratiš z minljivimi kulinaričnimi užitki, ponavljaš španske modalne glagole ter si ogleduješ historična umetniška dela širokega diapazona avtorskih poetik …

Spomlad bode priɵla, prijatelji, spomlad s svojim cvetoчim licem in jaz je bodem vesel! Kako tudi ne, po mrzli zimi in neusliɵanemu betexniɵtvu, kateri se je bil tydi mojega serca polastil. Ali za to predrznost in nespamet sem se xivo pokoril; na sreчo me bodo posihmal od tega zla obvarovali (tako vsaj upam) moji novi tatu-talismani. Nadejal sem si takisto xe te dni v svoj potni list tisti ɵtempelj prejeti, s katerim bodem lahko poleti svobodno na Kitaj vstopil in po ŋemu pohajkoval, a bom moral naŋ xalibog ɵe malce poчakati. 😐

V tem staŋu kognitivne disonance se tolaxim s tem, da bodem lahko ɵe spomladi na 8panskem z domorodci v tamkajɵŋem jeziku – ki se ga ravno priuчujem – obчevati poskuɵal ter s tem malo zdrave socialnosti v svoj samotarski znaчaj vbrizgal.

Na veliko pa razmiɵljam prav tako o tem, da bi se odsihdob na tem blogu v naɵi domaчi vzhodnoɵtajerski dajnчici zapisovalo. ❗

Prihranivši si razpravljanje o tem, da bom moral do dneva osvoboditve svojo nemilo prozaično tlako obiskovati še dobrega pol leta, je vendarle jako umno že rano zdajci pričeti z razmišljanji, kje bi se lahko taka socialno nepomembna osebnost mirno posvetila lagodno brezdelnemu poletju, si v duhu vzhodnjaških filozofij privoščila poglobljena razmišljanja o Heglovi Fenomenologiji duha in suspenzu empirične realnosti in kjer bi imela fizična odsotnost sočloveka za človeško dušo tako usodnih raziskovanjih nesporno svoje prednosti.

In ker tule pri nas v vzhodnih provincah gravitiramo bolj na vzhod, sem se odločil obiskati dežele, ki na abscisi dvojne logaritemske skale ležijo na črki K (Kitajska, Koreja in King Kong), na ordinatni premici pa se stikajo v točki moje omiljene športne panoge ping pong. 🙂

Bližnjevzhodna in mediteranska ljudstva verjamejo, da te lahko osebe s svetlo šarenico (torej modro- in zelenookci) uročijo tako, da zboliš za nekakšnim blagim malodušjem, se v svoji duši sistematično sprašuješ po ideji sreče, izgubljen v nedoločljivem razpoloženju premlevaš turobna občutja o jalovosti človeške usode vobče ter iščeš nekaj, kar bi ti dalo iluzijo smisla.
Tako sem se poleg brezciljnega postopanja po prašnih orientalskih ulicah turškega glavnega mesta vrgel še v brezglavo investicijo kopičenja nazarjev, talismanov, ki so jih tod izumili z namenom zaščite pred tovrstnimi hudodelnostmi.

Močno se mi namreč dozdeva, da je tam doma neko zelenooko bitje tudi mene malo uročilo. 😕

Misel mi koprni po potovanji, a vsem nam pač ni dano in nekaterim izmed nas še celo ne. 😐