Domovojeva potepanja

Referendumska retorika:
Ali ste za to, da se spodnja galerija prestavi v kategorijo rusija?

Že kar nekaj vode se je prelilo niz reko Nemen, kar sem potoval po neugledni Vzhodnoevropski ravnini in užival v socrealistični patetiki vaškega gostoljubja. Ampak bržkone se od takrat tàmkaj itak ni kaj dosti spremenilo¹ … 😕

1. Vsaka podobnost z rezultati predčasnih volitev v Slobananistanu je zgolj naključna. [↩]

Avgust je en jako zagáman mesec. Ne brez razloga, kajti po avgustu ponavadi pride september. Vsled tega gnusnega dejstva me vsako leto redno zagrabi malodušje, pomešano s paniko. Da je namreč treba izkoristiti še poslednje dneve lagodnega brezdelja ter se še malo klatiti naokrog, za kar naslednjega tričetrt leta ne bo ne časa ne možnosti.
Tako se mi je v siveči betici utrnila kmečko-preprosta, a genialna zamisel o krajšem poskoku nekam, kjer še mojstrijo v lenuharjenju in kjer balkansko vroče podnebje zahteva posledično serijsko poseganje po nizkocenovnem pivu.

Bolgarija, sva rekla z Willyjem složno in odločno. Tako bodi torej. 🙂

Na podstavi še enega iracionalnega nakupa in ekspresnega praktično-teoretičnega pouka s prvoborko med 3D fótokámerami dajem po opravljeni preizkušnji v češki prestolnici najbolj dovršene podobe na svitlo:

Prav hecne stvari privreju človeku včasih v spomin; morda zaradi melanholije prihajajočih praznikov ali pa se sličice davno minulih dni po betici sentimentalno razlezejo zaradi kakega globljega pomena, kdo bi vedel.
V poznodecembrskih dneh pred točno 20-imi leti sem imel tako recimo čast kot član kluba sivomaslinastih robáč v topi kontinuiteti pasivnosti poslušati naše starešine, ljudi, ki jim je narava podelila samo polovičen obrok možganov in ki so celo življenje trenirali kovanje leporečja o globjem socializmu. Istočasno pa se je po znamenitem načelu nedoločljivosti v sosednji deželi in v nič manj klavrnem stanju neki Nicolae Ceaucescu popolnoma ovil v svoje prhuti, zložil letalno mreno ter (ne baš prostovoljno, to je pač treba omeniti) nastavil svoj vampirski torzo puškam jeznih bašibozukov (verjetno nas je tistihmal ob krvavih romunskih posnetkih bolj malo slutilo, da smo pravzaprav z istega pašnika 😕 ).

No, po Romuniji, kjer ulicam še vedno kraljujejo vprege takšne in drugačne oblike, sem se od takrat potikal dvakrat. In mogoče je res pravi čas, da predstavim nekaj zasebnih pogledov na to zanimivo deželo.

Prav hecni šumniki so se nekaterim slovanskim narodom in jezikom prikupili, posvojili so tako denimo »mehki č« (ć oz. ћ), »mehki ž« (ź) ter »mehki š« (ś oz. ‘щ’) in ni ga šolskega berila, v katerem ne bi bilo vsaj nekaj teh lepih črk vpleteno. Ako se vam je kdaj recimo v Ukrajini znajti, treba je torej namesto slastnega boršča in zeljnega ščija borś in śi naročiti ter kako dobro besedo za njih predsednika Juśenka najti – ta napotek bode naši najnežnejšij mladini gotovo več koristil, nego kaka druga, lesena in znabiti še zelo draga igrača.

Upravljavec pričujoče strani, ki je že mnogo lepih in koristnih naukov za celo življenje v našem milem maternem jeziku med slovensko ljudstvo spravil, pa je dal današnje podučno besedilo tudi z nekaterimi primernimi ukrajinskimi podobami olepšati.

Da bi se ta blogec z jesenjo ne pogreznil v utrujeno turobnost, sem se odločil pobrozdati po svojih že davno minulih potepanjih in izbrskati nekatere slastne fotospomine brezskrbne takratnosti. 😕