Domovojeva potepanja

Radovednega človeka dandanes lahko doleti marsikaj. Tako je denimo prvoosebnega mene doletelo nekaj, kar strokovnjaki imenujejo jet lag, posledica sprememb cirkadialnega ritma – po domače pa take sorte betežništvu rečemo bolezen časovne razlike.
Zaradi nespečnosti bom postal še mislec in pol, razmišljam in tuhtam zdaj cele noči. Filozofsko navdahnjen ponavadi že takoj ob skobacanju v posteljo (zgodaj popoldan po našem času, kateri poštenjak pa še lahko spi ob takihle urah, razen dojencev sevé?!) sklenem, da bom mislil na kakšno stvar in ji čez noč prišel do dna. Potem tonem v globoka premlevanja o neštetih dogodkih, ki se nizajo en za drugim, pestujem svoje namišljene tegobe in svoja razmišljujoča česnanja gonim v neskončnost ter si izmišljujem vse sorte stvari, ki se jih sploh ne da razložiti, dokler se mi v glavi ne zgodlja.

Včasih ob tem začutim tudi blažje srčne ekstrasistole, ki jih moja ustvarjalna imaginacija hitro spremeni v kardialni arest, zadnje zdihljaje srčne mišice. Nadvse otožno zavzdihnem in pomislim, kako mlad bom krepnil, crknil, šel rakom žvižgat, škripnil in se podal v večna lovišča; za nameček verjetno z japonsko suhoparno diagnozo “nenadne smrti”… Da pogasim zoprno čudne občutke v prsih, se moram namestiti v posebno, takorekoč sedečo lego. A pri tem me začne špikati v drobovju in ves paničen se tipam po mehkem tkivu, če ne gre morebiti za pričetek vnetja slepiča (čeprav mi je kot razumnemu človeku precej jasno, da gre pri vsej stvari bržkone zgolj za posledico vase zmetanih količin riža, ki so mi zabetonirala črevesje).

Vsake toliko se odpravim še na toaleto, kajti japonsko sonce je žerjavo in situacija rehidracije zahteva pitje velikih količin različnih tekočin, predvsem onih iz mehkega hmeljevega duha ali drugih z duhom bogatih napitkov. Le-ti pa, kakor je obče znano, na človeka delujejo antihumano, krepijo dušo in slabijo ude. Predvsem moj mehur.

In tako se tolčem skozi noč. 😕

Kyoto, 14.7.2011

Tokio, 13.7.2011 (240 km od Fukushime)

Prispevši na mednarodno letališče Narita, v ta barviti in živahni vrvež, kjer sem v množici radovednih turistov in resnih poslovnežev učinkoval le kot drobna in neopazna siva prepelička, sem se prvič čisto jasno zavedel veličine tistega, kar se je komaj začelo in kar je bilo še pred mano.

Nato sem na šalterju prevzel svoj Japan Rail Pass, brž smuknil v najbližjo izakayo (japonsko špelunko), si bliskovito naročil tempura soba rezance ter kozarec piva, ga dvignil ter v mislih šepnil: na zdravje, tole bo perfektno! 🙂

[travelmap-map height=300]

Pozornejši bravci ste v teh par letih druženja bržkone že dodobra poučeni o moji nenavadni čudi. Tako sem se človek poln veličastnih zamisli tudi tega vandranja po Japonskem sklenil napol znanstveno lotiti – v ondotnih krajih bom namreč s pomočjo priročnega dozimetra radiacijo meril inu podobe še vroče na tale blog dal. Tako ne bodo moje zasluge v jedrski znanosti nič manjše nego v žurnalistiki in lepoznanski literaturi. 🙂

Običajna raven naravnega sevanja je 0,1 μSv/h (0,1 mikrosiverta na uro) do 0,25
Smrtna doza je 1 Sv/h = 1 000 000 μSv/h

G. Radgona, 8.7.2011

Ne vem, če je kdo od mojih štirih bralcev že zapazil blišč mojega svetovljanstva; moža, ki se zna s skorajda slehernim podeželskim očancem rajnke Jugoslovanije pogovoriti v njegovem jeziku – s Sarajlijo pa sarajevsko, s Purgerjem po purgersko in z leskovačkim paprikarjem po južnosrbsko. Moja nemščina, ki jo obvladam že od malih nog (nenazadnje tudi zavoljo žlahte in sosedov na drugi strani Mure), se odlikuje po jako čustveni vokalizaciji, angleščine pa sem se v časih ugodne konjunkture naučil skozi stripe, filme in internet. Moja prislovična zvedljivost po trdoživih tajgah bivše Sovjetske zveze me je že vsaj dvakrat pognala v poduk ruščine, police v moji skromni kamrici pa se že šibijo pod težo raznoterih učbenikov poljščine, ki si jo nameravam kot naslednjo polagati na jezik.

Vendarle pa imam občutek, da mi bo na Japonskem znal še kako prav priti tudi žepni pokazni slovarček … 😕

Nemiren duh sanja o projektih, ki jih še ni izvedel, o krajih, kamor še ni stopil njegov uren korak in o ljudeh, katerih navad še ni spoznal. Tako se je ta dan moja koprneča duša cele pol ure bojevala s pametjo in je slednja na kraju kajpada kapitulirala ter tudi formalno uredila stvari za potep po Japonskem.

Moj delovni teden, poln metafizičnih dvomov, namreč zaznamujejo vsakodnevne težavice kroničnega deloholika, stres in naglica, kaos vesoljnega. Japonska pak, po drugi strani, se mi zdi oličenje umirjenosti, reda, spokoja in pragmatične sistematičnosti – vsega torej, česar mi ta trenutek primanjkuje. Skok v deželo vzhajajočega sonca morja bo torej tudi nekakšna eksistencialno/izkustvena oblika geštalt terapije, balansiranje mojega lika in podobe, ki obsega razsežnosti telesa, duše ter duha … Morda pa me nove perspektive in zen vpogled v obstoj na koncu pripeljejo še do razsvetljenja! 🙂

(podóba prva) Lepo je priti v zrela srednja leta. Nič več si ne prizadevaš za poklicno kariero, posvetno slavo in meščanski ugled, ne vzbujaš si več nad, ki jih nisi kos uresničiti in nihče več resno ne računa nate (tudi šefi, ki kar naprej razmišljajo o nas in si izmišljujejo ene načrte in projekte, ki jih nihče ne šteka – jaz vsekakor ne – odgovornosti in naloge že bolj razporejajo med mlajše sodelavce; ženske pa so se me itak celo življenje izogibale v širokem loku). Tako lahko vedno pogosteje čisto enostavno in spontano zdrknem v nekakšen ljubeznivo zdolgočasen spokoj in iščem le kotiček, kjer bi se lahko mirno posvetil lagodnemu brezdelju. Filozofi takšno stanje zavijejo v cele dolge stavke čudnih besed in jim pravijo taoizem.

(podóba druga) Kot namišljeni zen bojevnik ne zapravljam besed z metafizičnimi špekulacijami o reinkarnaciji, zakonu kozmične karme ali posmrtnem življenju, ampak stvari stoično sprejmem take, kot pač so. Povsem resno razmišljam tudi, da bi se vpisal na tečaj kenda, vzhodnjaškega mikastenja z bambusovimi meči.

(podóba tretja) Akorávno stripovski Vedež, sem o umetniški formi mange doslej poznal le način montaže, kjer prizori ne predstavljajo zaporednih faz dogodkov, temveč različne aspekte iste situacije. Dokler nisem začel po rokah svaljkati svoje prve gekige, “Haruka na Machi e” Jira Taniguchija, ki me je navdušila do te mere, da zdaj v požrešnem pohlepu goltam vase še papirnate špehe Osamu Tezuke, Yoshikira Tatsumija in Shigeru Mizukija.

Temeljite priprave na zavzetje Japonske so se torej že začele. Zgodaj. 😉