insomnijak
Radovednega človeka dandanes lahko doleti marsikaj. Tako je denimo prvoosebnega mene doletelo nekaj, kar strokovnjaki imenujejo jet lag, posledica sprememb cirkadialnega ritma – po domače pa take sorte betežništvu rečemo bolezen časovne razlike.
Zaradi nespečnosti bom postal še mislec in pol, razmišljam in tuhtam zdaj cele noči. Filozofsko navdahnjen ponavadi že takoj ob skobacanju v posteljo (zgodaj popoldan po našem času, kateri poštenjak pa še lahko spi ob takihle urah, razen dojencev sevé?!) sklenem, da bom mislil na kakšno stvar in ji čez noč prišel do dna. Potem tonem v globoka premlevanja o neštetih dogodkih, ki se nizajo en za drugim, pestujem svoje namišljene tegobe in svoja razmišljujoča česnanja gonim v neskončnost ter si izmišljujem vse sorte stvari, ki se jih sploh ne da razložiti, dokler se mi v glavi ne zgodlja.
Včasih ob tem začutim tudi blažje srčne ekstrasistole, ki jih moja ustvarjalna imaginacija hitro spremeni v kardialni arest, zadnje zdihljaje srčne mišice. Nadvse otožno zavzdihnem in pomislim, kako mlad bom krepnil, crknil, šel rakom žvižgat, škripnil in se podal v večna lovišča; za nameček verjetno z japonsko suhoparno diagnozo “nenadne smrti”… Da pogasim zoprno čudne občutke v prsih, se moram namestiti v posebno, takorekoč sedečo lego. A pri tem me začne špikati v drobovju in ves paničen se tipam po mehkem tkivu, če ne gre morebiti za pričetek vnetja slepiča (čeprav mi je kot razumnemu človeku precej jasno, da gre pri vsej stvari bržkone zgolj za posledico vase zmetanih količin riža, ki so mi zabetonirala črevesje).
Vsake toliko se odpravim še na toaleto, kajti japonsko sonce je žerjavo in situacija rehidracije zahteva pitje velikih količin različnih tekočin, predvsem onih iz mehkega hmeljevega duha ali drugih z duhom bogatih napitkov. Le-ti pa, kakor je obče znano, na človeka delujejo antihumano, krepijo dušo in slabijo ude. Predvsem moj mehur.
In tako se tolčem skozi noč. 😕
July 15th, 2011 at 21:18
Lep pozdrav iz Slovenije. Uzivaj…
July 16th, 2011 at 10:42
Moj recept za te zadeve je ponavadi tak:
ne razmišljati o tem, da je drugačna ura, pustiti, da te vsrka okolica, prvo noč iti nekam, kjer ostaneš dolgo v noč, v naš popoldan in telo se preklopi. Poišči pomoč pri gejši. Za kaj vraga pa so na svetu, če ne za to, da pomagajo betežnemu popotniku.
July 16th, 2011 at 12:22
Jebi ga, radiacija 🙂
July 16th, 2011 at 12:45
Nocoj sem spal že bolje, saj sem na spletu prebral, da je nekaj nespečih noči popolnoma normalna stvar na potovanjih proti vzhodni polovici planeta in da če že za čim boleham, je to hipohondrija. 🙂
Sicer pa, kdor še enkrat (ti ja, borste!) po nemarnem izgovori besedico “radiacija”, ne dobi spominka z Japonske! 😡
July 16th, 2011 at 12:55
tamagoči plis 🙂
July 16th, 2011 at 12:58
Nimajo. Lahko pa dobiš en direkt među oči. 😛
July 16th, 2011 at 22:55
Jebemu sunce!
Idi en sake rukni, pa boš spal. Če ne pomaga, pa Ratigoja poslušaj (gejša press).
Če še vedno ne pomaga, ponovi vajo. Najprej sake, potem gejša. Ne pomaga? Ponovi vajo. Ima da te vrže. Če ne tretjič pa petič.
🙂
LP
July 17th, 2011 at 09:38
Dečki, pa soproge vedo za ta vaša bolna sanjarjenja o gejšah? 😯
July 17th, 2011 at 14:38
Kaj bo za spominek? Nekaj radioaktivnega?
V Sloveniji je radiacija definitvino zelo visoka. Od kod pa bi bilo toliko idijotov na oblasti?
Soproge grejo z nami, pa ne rabimo gejše. Sicer pa svinja lahko sanja kukuruz.
July 17th, 2011 at 19:28
@domovoj
Jaz sanjarim ob moji soprogi o moji soprogi. Nimam težav s spancem :-).
Samo prijateljski nasvet sem ti hotel dati ;-), da ne boš zaspan in siten.
July 18th, 2011 at 09:00
@ratigoj
V življenju še nisem videl bolj zdravih ljudi, kot so Japonci – niti enega s prekomerno telesno težo, niti enega za šankom s pivom v roki, kadilcev sem pa vsega skupaj opazil enih pet (kar je procentualno gledano zanemarljiv promil). Jejo zdravo in živijo sto let. Bolan narod smo mi, nacija alkoholikov, zafrustrirancev in paranoikov. Nič te naj torej ne skrbi radiacija – pazi raje, da ne fašeš tifusa, kolere, malarije ali kakšne druge smrtonosne bolezni tam doli v afriškem rogu. Lepo potujta! Spominke pa si izmenjamo tam nekje konec avgusta. 😉
@Nikolaj
Hvala za skrb, zdaj že spim kot dojenček. Kar se pa gejš tiče, eno majceno bom pa res pritihotapil domov, da bo bingljala v fičotu in delala družbo ruskemu domovoju. 🙂