o sostanovalcih
Nekateri popotniki se na pot odpravijo skrbno pripravljeni, s kupom uporabnih informacij in rezervnimi itinerariji ter z namenom, izbrano destinacijo doživeti z vsemi čutili.
Drugi, recimo kakšni mladi Avstralci (in en Novozelandec, imenovan kiwi), pak samo lagodno zdrknejo v tujo deželo in skrbni analizi navkljub ni moč odkriti nobenega globljega psihološkega, umetniško-zgodovinskega, socialnega ali kakršnegakoli drugega smisla te odločitve kot je banalni motiv, da se v mestecu kakor Dublin zgolj na mrtvo opijanjajo in zganjajo druge norčije. Zvečer, ko omamljeni prikolovratijo v hostelska počivališča pa svoje početje le še nadaljujejo in stopnjujejo – vso noč družno veseljačijo, na ves glas kvantajo, rigajo, brez sramu hrupno prdijo ter v svoji do neprepoznavnosti iznakaženi verziji angleščine gromko razdirajo kosmate šale.
Zato je največja jeba za popotnika prvega tipa, če se s cimri, kakor bi jih sam Sovrag naravnost iz pekla poslal, neprostovoljno znajdejo v isti sobici. 🙁
April 26th, 2010 at 18:30
Moje sožalje. Morebiti bi jim pa vrnil z njihovim zdravilom 🙂 ? Prikolovratiš mortus sredi noči (za njimi jasno) in jim pokažeš kaj si jedel in pil, ne da bi jim bilo treba vstati in še na toplem bi spali potem
.
April 26th, 2010 at 21:00
Razumem obe strani. Na eni tebe, ko prijetno utrujen od vsega videnega in doživetega padeš v posteljo z namenom se pošteno naspati. Na drugi razigrano druščino, ki ji ni do spanja temveč do žuranja.
Nemalokrat sem bila na tej drugi strani in moram reči, da je bilo prav luštno. Pa še ful težko se je potiho smejati.
Ne daj se motiti in maksimalno uživaj!
April 26th, 2010 at 21:03
Šotor si kupi!
April 27th, 2010 at 08:51
Z drugimi besedami rečeno – I’m too old for this shit. 😐
April 30th, 2010 at 09:31
Resnici na ljubo je treba povedati tudi to, da sva odtlej z borstejem v vseh sobah popolnoma sama. Časa za spanje torej več kot dovolj. 🙂