bizarni prazniki
dan tankistov
16. julija smo morali na jutranje postrojavanje priti v svečanih uniformah in z brezhibno očiščenimi puškami ter ob dviganju zastave složno-in-ponosno zapeti našo himno:
»Tenkisti se nikog i ničeg ne boje,
a tenkove vole ko devojke svoje.«
Čeprav se je potreba po tobaku in alkoholu v JLA smatrala za meseno šibkost, smo za ta veliki praznik ob kosilu v vojnički trpezariji dobili tudi deci vina…
vardavar
»A vidva vesta, kateri dan je danes?« so naju z navdušenostjo ter kančkom zlobe in privoščljivosti v očeh spraševali tako najini armenski gostitelji kot naključni sogovorniki. Praznik vode, ki izvira še iz poganskih časov (glede na to, da je Armenija prva krščanska država na svetu, si lahko predstavljate, da je ta običaj res že zelooo star), se namreč slavi tako, da se staro in mlado po ulicah vseprek (po načelu: vsak vsakega) poliva s kantami vode. Nekateri šaljivci zlivajo vodo na nič hudega sluteče mimoidoče kar s svojih balkonov – no, res pa je, da so juliji na Kavkazu zelo vroči in vsaka osvežitev dobrodošla. S popotnikom/sopotnikom Zlatkom sva to množično ljudsko rajanje najprej povsem neprizadeto opazovala ter se z naivno brezbrižnostjo nasmihala do kože premočenim ljudem. A že po prvem vedru ledeno mrzle tekočine po najinih glavah sva si premislila in se že od daleč in na moč previdno izogibala norcem na erevanskih ulicah…
setmana santa
V svetem tednu (katalonsko Setmana santa) pred veliko nočjo se v španskih mestih in mestecih vsakodnevno odvijajo množične procesije s petjem in malikovanjem Kristusa ter lokalnih svetnikov. Do sem vse lepo in prav. V čem pa je fora, da so udeleženci in protagonisti teh procesij oblečeni v grozljive špicaste ku-klux-klanovske kapuce, pa mi ni znal pojasniti nihče.
