Modrec ni tisti, ki je živel dolgo, ampak tisti, ki je prepotoval mnogo. (kirgiški pregovor)
Kako splošno nezdrava ter razumnemu človeku celo nevarna razvada je aktivno in altruistično delovanje posameznika, je možno v kratkih potezah nadrobno opisati s prigodo iz moje vojaščine, ko je eden onih starešin, ki so nam na vsakodnevni jutranji smotri splošen politični položaj slikali, po slovesnem govoru še po prostovoljcu, ki se morda izmed nas prašinarjev k izobraženim gradbenim obrtnikom šteje, potipal. Iz čiste ljubezni do soljudi se je za prispevek k razvijanju vrednot solidarnosti nespametno javil sodrug, ki je pred kratkim z odliko študij arhitekture opravil. Nakar je do blede poznopopoldanske svetlobe, ko je sonce končno zdrsnilo za obzorje, prekladal opečnate zidake in mešal malto …
Ampak logiki in pameti sem dal pošteno priložnost, od zdaj je treba biti v življenju malo čez les (o svojem nezdravju in takotusubo kardiomiopatiji, ki me je tako neljubo zadela ter filozofski kontemplaciji in temeljiti introspekciji, ki sta ji sledili, na tem mestu raje ne bi na dolgo in široko govoril).
Tako naznanjam vsem prijateljem in znancem, posebno onim, ki imajo v kaki zadevi z menoj kaj opraviti, da bodem v kratkem v Mongolijo odpotoval in svoje klativiteštvo še v obliki prostovoljne pomoči lokalni mulariji nadgradil.
Kljub temu novemu prispevku v mojo biografijo blaznosti pa se seveda ne gre prav nič bati, da bi namesto starega zagrenjenega ljudomrzneža in zapriseženega skeptika iz mene odsihmal nekakšen prijazen filantrop in ljubeč altruist nastal …
Popotnik, sanjač, avanturist, samotar, neozdravljiv romantik, rojen brez črte sreče usode … Corto Maltese.
Samooklicana Pridnjestrska republika, zadnja trdnjava komunizma v Evropi.
Al’ prav se piše Moldova ali Moldavija … 😕
Padla je še zadnja evropska prestolnica. 😎
Med krščanskim romunskim življem krožijo od pradavnine številne zagonetne pripovedi o srhljivih nestvorih, vampirji imenovanih, ki ždijo čez dan nekje potuhnjeni, od mraka do zore pa nato plašijo in pijejo kri poštenemu in bogaboječemu ljudstvu.
Močno imam na sumu, da so se omenjene nočne kreature naselile tudi v tukajšnjem hostelčku v romunski prestolnici. Takoj, ko se večerni mrak mirno in pokojno vleže na zemljo, prileze odnekod horda nekih likov ter zasede strateške položaje na vrtu med oleandri, točno pod oknom moje skromne čumnate in pričnejo se gromke debate, ki segajo od pogovorov o plehkih trivialnosti do razprav širokega filozofskega diapazona – racionalist na dolgo in široko ugovarja empiristu, ta brezplodni spor v svoji govorici semintja s kakšno poglobljeno jungovsko metaforo preseka kantovec (vsi trije so obenem kakopak tudi enako vneti udi bratovščine onega sv. Štefana, ki ne stoji v oltarju, temveč na mizi in mora biti poln, a nikar vode).
In ko se prične dan polagoma spet polniti s svetlobo, v zamaknjeni transcendenci tiho izpuhtijo tudi krvosesni kalivci nočnega miru, utrujenega veterana popotniškega krožka pa po še eni noči brez sna že čakajo nadaljna razburjenja …
