vampirji
Med krščanskim romunskim življem krožijo od pradavnine številne zagonetne pripovedi o srhljivih nestvorih, vampirji imenovanih, ki ždijo čez dan nekje potuhnjeni, od mraka do zore pa nato plašijo in pijejo kri poštenemu in bogaboječemu ljudstvu.
Močno imam na sumu, da so se omenjene nočne kreature naselile tudi v tukajšnjem hostelčku v romunski prestolnici. Takoj, ko se večerni mrak mirno in pokojno vleže na zemljo, prileze odnekod horda nekih likov ter zasede strateške položaje na vrtu med oleandri, točno pod oknom moje skromne čumnate in pričnejo se gromke debate, ki segajo od pogovorov o plehkih trivialnosti do razprav širokega filozofskega diapazona – racionalist na dolgo in široko ugovarja empiristu, ta brezplodni spor v svoji govorici semintja s kakšno poglobljeno jungovsko metaforo preseka kantovec (vsi trije so obenem kakopak tudi enako vneti udi bratovščine onega sv. Štefana, ki ne stoji v oltarju, temveč na mizi in mora biti poln, a nikar vode).
In ko se prične dan polagoma spet polniti s svetlobo, v zamaknjeni transcendenci tiho izpuhtijo tudi krvosesni kalivci nočnega miru, utrujenega veterana popotniškega krožka pa po še eni noči brez sna že čakajo nadaljna razburjenja …
