Domovojeva potepanja

Morda si res občasno pripisujem vrline, ki mi jih sicer primanjkuje, skorajda nikoli pa se naokrog ne hvalim s svojim tehničnim (ne)znanjem. Ne pametujem recimo, da pri atmosferskih motorjih zaradi nastanka vakuuma v difuzorju zunanji zračni tlak potisne bencin skozi düze ali kaj podobno nesmiselnega, niti sanja se mi ne, kaj je cinšpula in kaj frgazar. Kar je za človeka, ki mu že ročno prestavljanje prestav v avtomobilu predstavlja neosvojiv miselno-intelektualni napor, po svoje tudi dokaj razumljivo.

Ampak akutno luzerstvo je klinična diagnoza in moj značaj kar naprej izvaja salte. Tako sem si pred dnevi (kot zadnji od vseh na šoli s prilagojenim programom), vzvišen nad slehernimi dvomi omislil čisto pravega mobičuka z naprednejšo računalniško sposobnostjo in povezljivostjo in že dva dni odmaknjen od resničnosti očarano bolščim v uporabne popotniške aplikacije. Marsikaj na mobičuku izgojenega bode odsihdob krasilo tale vagabundski blogič! 🙂

Spomlad bode priɵla, prijatelji, spomlad s svojim cvetoчim licem in jaz je bodem vesel! Kako tudi ne, po mrzli zimi in neusliɵanemu betexniɵtvu, kateri se je bil tydi mojega serca polastil. Ali za to predrznost in nespamet sem se xivo pokoril; na sreчo me bodo posihmal od tega zla obvarovali (tako vsaj upam) moji novi tatu-talismani. Nadejal sem si takisto xe te dni v svoj potni list tisti ɵtempelj prejeti, s katerim bodem lahko poleti svobodno na Kitaj vstopil in po ŋemu pohajkoval, a bom moral naŋ xalibog ɵe malce poчakati. 😐

V tem staŋu kognitivne disonance se tolaxim s tem, da bodem lahko ɵe spomladi na 8panskem z domorodci v tamkajɵŋem jeziku – ki se ga ravno priuчujem – obчevati poskuɵal ter s tem malo zdrave socialnosti v svoj samotarski znaчaj vbrizgal.

Na veliko pa razmiɵljam prav tako o tem, da bi se odsihdob na tem blogu v naɵi domaчi vzhodnoɵtajerski dajnчici zapisovalo. ❗

Misel mi koprni po potovanji, a vsem nam pač ni dano in nekaterim izmed nas še celo ne. 😐

Armenija, Belorusija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Hrvaška, Irska, Japonska, Kanada, Litva, Makedonija, Norveška, Poljska, Rusija, Srbija, Španija, Turčija, Ukrajina, Vatikan, ZDA

V svojo popotno bisago sem stlačil države po standardiziranemu zaporedju vseh črk slovenske abecéde, razen ene same (in pa črke Ž, s katero se ne začenja nobeno suvereno ozemlje na svetu). Bravcema bistrih oči bržkone ne bo treba dolgo pomišljati, zakaj bo, če me bode količkaj sreča podperala, eden mojih naslednjih popotnih ciljev Oman. 😉

Pripis k podobam: Na teh starih lirično – filozofičkih slikah, katerim je Pixlr z žlahtno patino nadomestil to, kar je pozabila priroda, je najti tudi priprostega umetnika brez rodu in brez imovine, danes moža tolstega života in srednejše postave, katerej se vidi, da je uže prekoračil poldan svojega življenja. 😕

Morda se komu takole na prvi pogled res zdi, da sem preprosta, morda celo neprefinjena kreatura, ki jo od gastronomske ponudbe belega sveta zanimajo zgolj kakšne lokalne zatohle beznice z najcenejšim mlačnim pivom, ob katerem malomarno postrežejo z lojastimi hamburgerji in picami margaritami. Toda v resnici se imam v svojem v ideale usmerjenem umu za pravcatega kulinaričnega gurmána. Malce prostaško kmečkega okusa sicer, ki osebno bolj kot pregovorne superiornosti kakšnih visokih kuhinj (recimo prefinjenost francoske haute cuisine) ceni slastnost navadnega bosanskega roštilja …
Zategadelj sem sestavil lestvico krajev in avtentičnih jedi, ki so mi na preteklih potepanjih zalile okušalne brbončice globoko noter v najbolj skrite kotičke prebavil, prav do nirvanističnih izlivov religiozno-mističnih vizij.

Marsaxlokk, Malta – file brancina lampuge v koprovi omaki, pečen krompir z lupino, fižolno-česnov namaz ter mediteranska solata. Simfonija barv, začimb in okusov, pri kateri odpove newtonska mehanika in se pričenja kvantna teorija!
Sarajevo, BiH – mesni burek in čevapi v lepinji s kajmakom
Kyoto, Japonska – yakitori, piščančja nabodala v teriyaki omaki
Krakow, Poljska – pieroge z zeljem in gobami, že za zajtrk 🙂
Edinburgh, Škotska – haggis (mletih ovčjih pljuč, postreženih v želodcu taiste rajnke živali, gastronomski poznavalci ponavadi ne umeščajo v vrh vrhunske svetovne kulinarične ponudbe, toda meni je teknilo)

zmagovalec

Nadaljevanje mikroblogerskih zapisov, kolekcija 2010-2011.

Za en dan v Azijo in nazaj. 🙂
31. oktober 2011

Rek “kadi kot Turek” definitivno ne drži (več).
30. oktober 2011

Na Turkish Airlines te pustijo razvajati! 🙂
29. oktober 2011

Veliko pivo 80 centov. 🙂
11. avgust 2011

Arigato Nippon, nekega lepega dne se znova vrnem!
25. julij 2011

Tajfun je mimo, spet je vroče. 🙁
20. julij 2011

Japonke svetovne prvakinje, Mura zmagala, pa še dežuje. Kakšen čudovit dan! 🙂
18. julij 2011

Nocoj (no, mi v bistvu zgodaj zjutraj) vsi v hostlu navijamo za Japonke!
17. julij 2011

Prva porcija je lakota, druga požrešnost. 🙂
15. julij 2011

Po dveh dneh sem v Tokiu videl prvega kadilca. 😮
13. julij 2011

Japonci so delaven narod, posedanja pred kafiči ni.
12. julij 2011

Mali ciprski jubilej – moja 45. država. 🙂
25. april 2011

Mmmmmm, fondue. 🙂
27. oktober 2010

Pakiram bundo, kapo, rokavice. V Švici zna biti bojda hladno. :/
24. oktober 2010

Domovoj ante portas. 🙂
15. avgust 2010

Odkar imam Fiata, se kar naprej pajdašim z Italijani. :/
14. avgust 2010

Je še kaj bolj angleškega kot sedeti v pubu, piti pivo in gledati fuzbal? 🙂
14. avgust 2010

Kjerkoli sem, na Slovence naletìm povsod! 🙂
10. avgust 2010

Dokler nisem prišel na Škotsko sem mislil, da je irska angleščina težko razumljiva. :/
8. avgust 2010

Mimo mene so se sprehodili Frings, Mertesacker in Özil. 🙂
6. avgust 2010

Lestvica kulinaričnih užitkov: 1.paella, 2.portugalski sir, 3.pintxos
27. julij 2010

Mogoče sem stal poleg ljubezni svojega življenja, a si je nisem upal ogovoriti. 🙁
26. julij 2010

Na ulicah Pamplone, prav tam, kjer baki dirjajo pred biki. :/
24. julij 2010

Neki Baski zunaj na ulici San Sebastiana igrajo Golico! :O
21. julij 2010

Pol otrok in frtal odraslih nosi dres Real Sociedada. :/
20. julij 2010

Lepe kelnarce me zmeraj lepo gledajo (dobra mušterija press). :/
19. julij 2010

Naposled v Baskiji! 🙂
19. julij 2010

Siesta. 🙂
17. julij 2010

Spet v sobi z Avstralci. :/
16. julij 2010

Kateri bebo se je spomnil vsa portugalska mesta zidati navkreber? 🙁
16. julij 2010

Poletje, to ni zame. :/
14. julij 2010

Na, pa sem iz pivopivca postal vinopivec. Vinho tinto regional, se razume. 🙂
13. julij 2010

Na Portugalskem ni slabo. Pozdravljam vse, ki me poznajo. 🙂
12. julij 2010

Nazaj na celini, nazaj v prozaični realnosti. :/
2. maj 2010

Končna rang lestvica: 1.Guiness, 2.Beamish, 3.Smithwick’s, 4.Kilkenny, 5.Beamer’s
1. maj 2010

“Na zdravje!”, nama je z Borstejem v pristni slovenščini pokimal bradati irski farmošter.
30. april 2010

V zahodnem Belfastu, na nekdanji prvi bojni liniji.
27. april 2010

Sonce – dež – sonce – dež – sonce – dež.
25. april 2010

Dublin tour – od puba do puba. 🙂
25. april 2010

Hja, včasih se je treba malce odmakniti od belosvetnih metafizičnih in epistemoloških vprašanj in se več potepati po stranpoteh eksistence tostranstva, denimo minljivih kulinaričnih užitkih, skušnjavah telesa, ki je pač pregovorno šibko ter nazorih o potrebi in koristi pijače. Ne pijače vobče, saj piti mora vsaka stvar, ki diha pod milim nebom, ampak o potrebi in koristi onih odličnejših tekočin, kakršne so biokemični katalizatorji blagega žitnega duha (nekoč sem jim bil na teh straneh že namenil nekaj stavkov).
Tako se mi je personi vesele nravi in pobožnega serca utrnila veličastna zamisel o varitvi domačega duhovnega napitka, kakršnega vrček si človek rad privošči po napornem dnevu ali pa na primitivnih družabnih dogodkih, kjer tematika pogovorov ni strogo določena in se lahko občasno dotakne tudi povsem posvetnih tem. In od prvega dne razgrnitve dotične ideje dalje sem tako globoko zavrtal v to stvar, da že skoraj nisem mogel več spati, pa tudi zares buden nisem bil nikoli. Kak posameznik manj jeklenega duha bi niti ne zdržal do dneva dandanašnjega, ko sem spraznil prvo flaško svojega napitka (odlikuje se po blesteči aromi in privlačni grenkobi, od katere pridrejo iz človeka globji in otožnejši podtoni), kakor se je spraznilo Rdeče morje pred sinovi Izraela …

To bóde odsihdob stalna praksa. 🙂

Sebi lastno potrebo po kreativnosti svojih poletnih popotovanj sem se odločil pronicljivo sublimirati v Heisenbergov princip negotovosti, da torej opazovalec vpliva na poskus (dasirávno pri tem še vedno obstaja neka vnaprej predpisana stopnja negotovosti in slučajnosti v vsem, kar opazujemo in napovedujemo) …
Če torej J (kot Japonska) po abecednem redu nasledi K – kàkove podobe in impresije nedoločljivega razpoloženja bi si cenjeni slučajnospoštovani obiskovalci želeli ob letu osoréj ogledati in prebrati na tem blogiču: iz Kanade, Kazahstana ali Koreje? 😉

[poll id=”2″]

Oblastveno pripoznana v tej vedi je ona po Merkatorju oklícana projekcija sveta, pri kateri poldnevniki in vzporedniki postanejo ravne črte in se sekajo pod pravim kotom. Takóva projekcija s splošno povoljnim uspehom ima pak tudi svojo nèlépost – deformacije, ki se povečujejo z oddaljevanjem od ekvatorja.

Pripoznávši izpremembe v kartografiji pa je vóbči ogled postavljena tudi interesántnejša, tako zvana Petersova projekcija, koder je zemljevid sveta upodobljen s točnimi razmerji med površinami držav in celin.

To se daje splošno na znanje.

Pozornejši bravci ste v teh par letih druženja bržkone že dodobra poučeni o moji nenavadni čudi. Tako sem se človek poln veličastnih zamisli tudi tega vandranja po Japonskem sklenil napol znanstveno lotiti – v ondotnih krajih bom namreč s pomočjo priročnega dozimetra radiacijo meril inu podobe še vroče na tale blog dal. Tako ne bodo moje zasluge v jedrski znanosti nič manjše nego v žurnalistiki in lepoznanski literaturi. 🙂

Običajna raven naravnega sevanja je 0,1 μSv/h (0,1 mikrosiverta na uro) do 0,25
Smrtna doza je 1 Sv/h = 1 000 000 μSv/h

G. Radgona, 8.7.2011

Neko soboto nekaj po letu 1147 je bil približno tam, kjer naj bi bojda že dolgo prej Kaj Sempomij sebi, ženi Muzi in sinu Primu kamen postavil, zgrajen grad, po gradiščanu Ratigoju imenovan. Sčasoma je pod gradom (ostalo nam je zapisano početje 17 vitezov iz bližnje okolice, ki so v grajski kleti pili vino nepretrgoma 98 dni in vsak od njih je vsak dan spil 28 meric) nastalo manjše naselje Rategoyspurch, Rakherspurg alias Radgona dandanašnji …

Beseda tukaj seveda teče o popolnoma nebistvenih stvareh. Prav je tako, saj nas nebistvene reči pripeljejo do bistvenih. In bistveno na tem mestu je, da se je osemsto-in-nekaj let kasneje moj mnogokratni popotni sodrug, someščan in žláhtnik odločil, praznino niča po znamenitem načelu nedoločljivosti z ustvarjanjem bloga Ratigoj zapolniti (bržkone se vsi globoko strinjamo, da je v življenju mnogo lepše imeti blog kot pa praznino niča), koder bo po eksponentni krivulji svoje bogate vagabuntske izkušnje z vseh celin širil.

Ratigoju na mnoga leta, vzklikamo vitezi in drugi razpoloženi pivci! 🙂

Domovoj in Ratigoj