popotna kulinarika
Morda se komu takole na prvi pogled res zdi, da sem preprosta, morda celo neprefinjena kreatura, ki jo od gastronomske ponudbe belega sveta zanimajo zgolj kakšne lokalne zatohle beznice z najcenejšim mlačnim pivom, ob katerem malomarno postrežejo z lojastimi hamburgerji in picami margaritami. Toda v resnici se imam v svojem v ideale usmerjenem umu za pravcatega kulinaričnega gurmána. Malce prostaško kmečkega okusa sicer, ki osebno bolj kot pregovorne superiornosti kakšnih visokih kuhinj (recimo prefinjenost francoske haute cuisine) ceni slastnost navadnega bosanskega roštilja …
Zategadelj sem sestavil lestvico krajev in avtentičnih jedi, ki so mi na preteklih potepanjih zalile okušalne brbončice globoko noter v najbolj skrite kotičke prebavil, prav do nirvanističnih izlivov religiozno-mističnih vizij.
Marsaxlokk, Malta – file
brancinalampuge v koprovi omaki, pečen krompir z lupino, fižolno-česnov namaz ter mediteranska solata. Simfonija barv, začimb in okusov, pri kateri odpove newtonska mehanika in se pričenja kvantna teorija!
Sarajevo, BiH – mesni burek in čevapi v lepinji s kajmakom
Kyoto, Japonska – yakitori, piščančja nabodala v teriyaki omaki
Krakow, Poljska – pieroge z zeljem in gobami, že za zajtrk 🙂
Edinburgh, Škotska – haggis (mletih ovčjih pljuč, postreženih v želodcu taiste rajnke živali, gastronomski poznavalci ponavadi ne umeščajo v vrh vrhunske svetovne kulinarične ponudbe, toda meni je teknilo)
zmagovalec
April 8th, 2012 at 14:41
Sem se bal da boš haggis na to listo dal 🙂 . Ne bom nikoli pozabil kako je rižojedec, ki je bil službeno pri nas, vun metal odlično krvavico, ampak šele ko smo mu povedali kaj je jedel :). Prej jo je s polnimi usti hvalil :). Verjetno podobno mešđane občutke povzroča haggis 🙂 .
April 8th, 2012 at 14:52
S haggisom je treba ravnati počasi in skrajno potrpežljivo – ko veš, kaj imaš na krožniku, je treba apetit najprej lepo vzrediti, da zraste in dozori ter šele nato udariti po jedi; da tek narašča čedalje močneje in se stopnjuje v fantastičen crescendo arom in okusov ter pripadajočih čustev. 🙂
April 8th, 2012 at 17:24
Povej to Japoncem ob krvavici, pa prej jim povej iz česa je 🙂 🙂 . No way 🙂 🙂 .
April 8th, 2012 at 20:33
Hm, sem pa na lastne oči videl Japonce, ki so jedli še kaj hujšega … 😕
April 8th, 2012 at 21:43
Ja poznamo to, samo to je hujše za nas, njim se zdi super duper. Ampak povej jim sestavo krvavice pa boč videl učinek 🙂 . Lokalne navade pa kulinarika so hude stvari …. . Menda je najbolj ogabna kulinarika na Islandu pa eskimska je tud za crknit … . Saj veš, potuje masa ljudi, lokalno hrano pa ne jejo vsi popotniki …. .
April 9th, 2012 at 08:20
Islandsko hrano imam namen degustirati še v letošnjem letu, pa sproti raportiram. 😉
April 9th, 2012 at 21:11
hahaha…, še dobro, da nisi dal haggisa na prvo mesto. 🙂
Tale malteški brancin bo prav zagotovo moj naslednji kuharski podvig.
April 9th, 2012 at 21:40
Mnja, obširnejše internetno poizvedovanje je pokazalo, da v bistvu ne gre za brancina (to sem si malo izmislil 😳 ), temveč za lampugo, delfinko ali zlato skušo (Coryphaena hippurus). Maltežani jedi pravijo lampuka ali mahi-mahi, še najbližje pa se mi zdi tale recept.
Na krhlje narezan krompir z lupino pa je treba posipati s curryjem, poprom, česnom in navadnim komarčkom ter zlato zapeči!
Zraven se pije Cisk pivo. 😀
April 9th, 2012 at 22:13
Oooo, hvala za recept.
Glede ribe bom še malo razmislila. Sicer pa, brancin je več kot ok, zame ena boljših rib.
Za božjo voljo, ja kje pa naj dobim to pivo?
April 10th, 2012 at 08:31
No, no, lahko je tudi črno vino. 😉
April 16th, 2012 at 16:21
P. S. Spodobi se ob tem predstaviti tudi najslabšo jed, kar sem jih imel priložnost okusiti po tujih deželah. To je chłodnik, poljska hladna juha iz rdeče pese. 🙁
April 16th, 2012 at 23:04
Me sploh ne čudi, da ti ni bila všeč. Čeprav, moram priznati, je lepe barve.
Juha mora biti za moje pojme vroča. Pika.