Domovojeva potepanja

Makedonija je že iz zraka izgledala čisto drugače od zelene Slovenije – rjavo rumena, od sonca ožgana in rahlo valovita pokrajina. Po dokaj turbulentnem, a na srečo kratkem letu sva (z mano se potepa prijatelj Willy) pristala v Skopju ter se po obveznem barantanju s tamkajšnjimi oderuškimi taksisti nastanila v najcenejšem skopskem hostlu (in najcenejši je z razlogom, če veste kaj mislim 😕 ). Najina prednost pred ostalimi nastanjenimi (poleg tega da sva, naj vama bo, ker sta pač Slovenca, dobila malo boljšo sobo) je predvsem obvladanje the jezika naše rajnke skupne domovine, zato smo si z receptorko Nado zvečer ob pivu lahko privoščili tudi malo bolj resno debato o tem in onem. Povprečna plača je 250 EUR (učiteljska še manj, okrog 200), zato ni čudno, da Makedoncem nataliteta močno pada. Povsem drugače Albancem in kaj lahko se zgodi, da bodo čez kakšnih 20 let Makedonci manjšina v lastni državi. Tudi tako se to dela…
Ženske in dekleta so zelo urejena, kar luštna. Skoraj bi se tudi že zaljubil, in sicer v eno Slovenko že na letališču. Ampak se potem nisem.

Končno je tudi zame nastopil čas dopusta. Jutri letim v Skopje in do konca meseca nameravam prevandrati Makedonijo, Albanijo, Kosovo in Črno Goro (balkanski četvorček torej, ki mi še edini manjka v šopku vzhodnoevropskih destinacij). V potovanje bo med drugim vključen obisk največjega makedonskega etno festivala v Galičniku, odkrivanje albanskih bunkerjev, ogled domnevnega NLP-ja na freski srbskega samostana Dečani na Kosovu ter poležavanje na črnogorski plaži. V glavnem pa uživanje izvrstnih balkanskih specialitet (čevapi, pleskavice, ražnjiči, burek, kajmak…) v enormnih količinah, nacejanje s poceni pivom ter degustiranje albanskega konjaka. Mogoče še kak treking v makedonske planine…
Dolgčas mi v glavnem ne bo, vam pa (upam) zaradi moje odsotnosti tudi ne. Zanimivosti s popotovanja se bom namreč potrudil še vroče in čimvečkrat servirati na blogu iz katerega od lokalnih internet cafejev. Se beremo! 🙂