Domovojeva potepanja

Kako splošno nezdrava ter razumnemu človeku celo nevarna razvada je aktivno in altruistično delovanje posameznika, je možno v kratkih potezah nadrobno opisati s prigodo iz moje vojaščine, ko je eden onih starešin, ki so nam na vsakodnevni jutranji smotri splošen politični položaj slikali, po slovesnem govoru še po prostovoljcu, ki se morda izmed nas prašinarjev k izobraženim gradbenim obrtnikom šteje, potipal. Iz čiste ljubezni do soljudi se je za prispevek k razvijanju vrednot solidarnosti nespametno javil sodrug, ki je pred kratkim z odliko študij arhitekture opravil. Nakar je do blede poznopopoldanske svetlobe, ko je sonce končno zdrsnilo za obzorje, prekladal opečnate zidake in mešal malto …

Ampak logiki in pameti sem dal pošteno priložnost, od zdaj je treba biti v življenju malo čez les (o svojem nezdravju in takotusubo kardiomiopatiji, ki me je tako neljubo zadela ter filozofski kontemplaciji in temeljiti introspekciji, ki sta ji sledili, na tem mestu raje ne bi na dolgo in široko govoril).
Tako naznanjam vsem prijateljem in znancem, posebno onim, ki imajo v kaki zadevi z menoj kaj opraviti, da bodem v kratkem v Mongolijo odpotoval in svoje klativiteštvo še v obliki prostovoljne pomoči lokalni mulariji nadgradil.

Kljub temu novemu prispevku v mojo biografijo blaznosti pa se seveda ne gre prav nič bati, da bi namesto starega zagrenjenega ljudomrzneža in zapriseženega skeptika iz mene odsihmal nekakšen prijazen filantrop in ljubeč altruist nastal …

This entry was posted on Sunday, June 7th, 2015 at 21:18 and is filed under osrednja azija. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.