Domovojeva potepanja

Spoštovana oba bralca,

jedva sva se s sopotnikom nèkoliko ustavila od vednega potovanja in premikanja iz enega kraja v drugi. Hočem torej porabiti to priložnost in poslati Vama kratko poročilo o tem, kar sem do sedaj videl in skusil.

Vožnja po zraku je trajala jako dolgo. Blizo pol dneva nesem videl druzega, nego široko morje pod seboj in sinje nebo nad seboj.  Končno sem radosten izstopil in zahvalil boga, da imam zopet stalna tla pod seboj!

Preveč časa bi porabil, ko bi Vama hotel imena vseh mest in krajev napisati, ktere sem že videl in v kterih sem več ali menj časa bival. Saj bi se teh imen tudi nikakor ne zapomnila in tudi jaz ne vem več vseh, tako čudno se glase. Tako na primer se pravi kraju, kjer sem zdaj ukvartiran, „Québec.” Kaj ne, jako čudna beseda za naša slovenska ušesa?

Cela dežela Kanada, pravijo, je nekajkrat veča nego avstrijsko cesarstvo, a ima menje prebivalcev. Dežela je neizmerno rodovitna, a zdi se mi, da se ljudje ne pečajo preveč s poljedelstvom.
Tukaj se nahaja vsaka vrsta živine, domače in divje, zraven je pa veliko takih živali, kterih pri nas doma še po imenu ne poznajo. Pravili so mi, da po gozdih živijo jako veliki jeleni, medvedi, volkovi in še strašneja zverina, ki se ji los veli. Rac, gosi, kokoši in druge kuretine je vse polno v deželi – dobre pečenke nama tedaj ne bode manjkalo!

Ljudje so tako čudni in tako mnogovrstni, kakor pri nas blago pri kakem kramarju. Tukaj vidiš ljudi s tako kožo, kakoršno imajo Evropejci, dalje rudeče Indijance, črne Zamorce in mešance iz vseh teh barv. Tukaj slišiš govoriti španski, francoski in kitajski zraven domačega angleškega jezika.
Indijani, ktere tukaj “huroni” imenujejo, so kotlovinaste barve, močni in žilavi, imajo trde črne lase, majhno brado, velika ušesa in nizko čelo.  Slišal sem pa pripovedovati, da so bili nekdaj, predno so prišli Evropejci v te kraje, Indijani mogočni, bogati in tudi omikani, da so imeli lepe vasi in veličastne hrame, v kterih so častili svoje malike pod jako čudnimi imeni, kakor npr. Adekagagawaa in Dehotgohsgayeh — če sem si prav zapomnil.

Želim, da bi Vaju moje pismo zdravo in zadovoljno našlo, da bi Vaju potolažilo in razveselilo, če sta potrta ter navdalo s sladko nado, da se bodem skoro v boljem položaji in srečnejši povrnil.

Do takrat se beležim s posebnim in najodločnejšim globokospoštovanjem,

domovoj

This entry was posted on Saturday, July 21st, 2012 at 02:53 and is filed under kanada. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.