Domovojeva potepanja

V izmeničnem ritmu napadov skrbi in faze koncentracije simuliram duševno zdravje ter si polnim dušo – in moja duša je kakor trebuh trojanskega konja, veliko gre noter – z neumornimi razmišljanji. Sarajevo, Berlin, Belfast. Po vseh teh nekdaj pregrajenih mestih sem se bil že potikal vaš eksistencionalno izgubljen dramski antijunak. Nikozija pa ostaja še zadnje razdeljeno evropsko glavno mesto in tudi zadnja prestolnica na svetu, ki je razdeljena med dve državi (na severnem delu otoka je samostojna država, katere samostojnosti pa nihče razen Turčije ne priznava).¹)

Predstavljajte si torej ljubko sredozemsko mestece, obdano z lepo ohranjenim osmerokotnim srednjeveškim obzidjem, ki ga z mediteransko inačico berlinskega zidu razdelijo točno na glavni promenadi, tako da so potem hiše okoli prazne in jih čuva vojska in na vsake toliko je potem opazovalnica, pa nekaj bodeče žice in modre čelade. Turški del Nikozije je nekako bolj domač tistim, ki jim srce malce hitreje bije ob kakšnem bližnjevzhodnem ritmu. Po ozkih uličicah, nabasanih s turistično kramo, neuporabno bižuterijo in v prijaznosti usklajenimi trgovci odkrivam Ciper v svoji najbolj pristni, kar malo orientalski izvedbi. Na drugi strani Grki srkajo sladko rdeče vino, na široko debatirajo o potrebi in koristi teh najodličnejših tekočin, katerih okus popestrijo z olivami in enormnimi porcijami kadavrov z žara ter opazujejo trume turistov, ki bezljajo po mestu s severa na jug, z zahoda na vzhod, s kraja na konec, po celem in kar tako …
V svoji sveti preproščini jih malo spominjajo na drobnico, ki so jo njega dni pasli tod naokrog in prijetna otožnost se jim kot sluz razleze raz srce.

1. Zavoljo česa se tako rad ugnezdim v razdeljenih mestih, ne morem uvideti niti enega umnega razloga – razen morda dejstva, da že vso življenje živim v mestu, ki ga je desetletja dolgo ločevala nacionalna, geografska in ideološka pregrada …
   Naslednjič me, predvidevam, čaka Jeruzalem. ; [↩]

This entry was posted on Tuesday, April 26th, 2011 at 10:59 and is filed under mediteran. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. Both comments and pings are currently closed.