o druženjih
Za mnogotére popotnike je pravi čar vsakega potovanja v iskanju prvobitnega stika z gostoljubnimi domačini, prvoosebnega izkušanja njihovega pristnega vsakodnevnega življenja ter njihovih navad, ob tem pa začutiti toplino razmajane postelje in okusnost lokalne specialitete, ki jo prijazna domorodka obilno mehke riti in krepkih beder servira na trhlo leseno mizico sredi svoje skromne bajtice.
Zame ne. Človek zapletenega in občasno utrujajočega značaja si preprosto zadegam nahrbtnik na rame, se podam na avtobus ali še raje vlak, prispem koder in pogledam kar me je volja, pri čemer me direkten stik in izkušnja prvinskega spoznavanja življenja domačinov kaj malo zanimata. Tudi različne oblike vagantskega družabnega mreženja, fenomen couchsurfinga ter druženje in spoznavanje v hostlih, ki veljajo za bolj sproščeno obliko bivanja in kjer se hitro navežejo stiki s somišljeniki, me v svojem skrajnem individualizmu pustijo hladno ravnodušnega.
June 3rd, 2010 at 20:49
Pa ravno druženja so ena izmed tistih čudovitih stvari v življenju, ki nas na prijeten način bogatijo in širijo obzorje.
Če se s Falcotom do zdaj nisi uspel rokovati, ti to bogme več ne bo uspelo.
June 3rd, 2010 at 21:19
Pravzaprav, še posebej na potepanjih, največ časa preživim v družbi s samim seboj. V tej družbi mi ni nikoli dolgčas, saj ves čas počnem samo to, kar hočem početi ali pa se zavlečem v kak samotarski kotiček, molče goltam hladne okrepčilne napitke in kontempliram. V tej družbi sem tudi najraje. 🙂
June 4th, 2010 at 10:35
@domovoj – te čisto razumem 🙂 . Sam najraje sedim nekje strateško pozicioniran in samo opazujem življenje okoli sebe – to lahko mirno počnem 2-3 tedne na enem in istem kraju, če je le dovolj prometen . Spoznavanje z lokalci ni ne pomembno, ne nujno. Če pride kdaj do tega – prav. Trudim pa se ne . S Falcotom se boš najverjetneje rokoval takoj za tem, ko te bo Versace oblekel od nog do glave
.