Radovednega človeka dandanes lahko doleti marsikaj. Tako je denimo prvoosebnega mene doletelo nekaj, kar strokovnjaki imenujejo jet lag, posledica sprememb cirkadialnega ritma – po domače pa take sorte betežništvu rečemo bolezen časovne razlike.
Zaradi nespečnosti bom postal še mislec in pol, razmišljam in tuhtam zdaj cele noči. Filozofsko navdahnjen ponavadi že takoj ob skobacanju v posteljo (zgodaj popoldan po našem času, kateri poštenjak pa še lahko spi ob takihle urah, razen dojencev sevé?!) sklenem, da bom mislil na kakšno stvar in ji čez noč prišel do dna. Potem tonem v globoka premlevanja o neštetih dogodkih, ki se nizajo en za drugim, pestujem svoje namišljene tegobe in svoja razmišljujoča česnanja gonim v neskončnost ter si izmišljujem vse sorte stvari, ki se jih sploh ne da razložiti, dokler se mi v glavi ne zgodlja.
Včasih ob tem začutim tudi blažje srčne ekstrasistole, ki jih moja ustvarjalna imaginacija hitro spremeni v kardialni arest, zadnje zdihljaje srčne mišice. Nadvse otožno zavzdihnem in pomislim, kako mlad bom krepnil, crknil, šel rakom žvižgat, škripnil in se podal v večna lovišča; za nameček verjetno z japonsko suhoparno diagnozo “nenadne smrti”… Da pogasim zoprno čudne občutke v prsih, se moram namestiti v posebno, takorekoč sedečo lego. A pri tem me začne špikati v drobovju in ves paničen se tipam po mehkem tkivu, če ne gre morebiti za pričetek vnetja slepiča (čeprav mi je kot razumnemu človeku precej jasno, da gre pri vsej stvari bržkone zgolj za posledico vase zmetanih količin riža, ki so mi zabetonirala črevesje).
Vsake toliko se odpravim še na toaleto, kajti japonsko sonce je žerjavo in situacija rehidracije zahteva pitje velikih količin različnih tekočin, predvsem onih iz mehkega hmeljevega duha ali drugih z duhom bogatih napitkov. Le-ti pa, kakor je obče znano, na človeka delujejo antihumano, krepijo dušo in slabijo ude. Predvsem moj mehur.
In tako se tolčem skozi noč. 
