Domovojeva potepanja

Mednarodni prostovoljski tabor za otroke, provinca Altanbulag, Mongolija

Prebivateljstvo Mongolije se bavi večidel z živinorejo in nomadskim pastirstvom po prostranih travnatih stepah, deloma tudi z mešetarjenjem in prekupčijo. Ono se z jako pičlo hrano zadovoljuje: košček ovčjega loja, domačega sira pa buuz, na pari kuhani žlikrofom podobni zvitki – evo hrane za pet dnij! Ovčetina ali pa celo konjina – to je uže veci svetek! Zato je možtvo v Mongoliji tudi poprek prav suhotnega života: manjše rasti, krepkih mišic, žilavo, in za podnašanje sil in nevolj jako pripravno. Obrazni izraz je pri možkih jako dobrodejen, v ženskih obrazih pa leži nekoja odločitost, previdnost in razumnost, kakove npr. na severnih ženskih licih (prostega naroda) redkoma nahajaš. Déca so hvale vrednega odgoja, prikupna in razposajena.

Modrec ni tisti, ki je živel dolgo, ampak tisti, ki je prepotoval mnogo. (kirgiški pregovor)

Kako splošno nezdrava ter razumnemu človeku celo nevarna razvada je aktivno in altruistično delovanje posameznika, je možno v kratkih potezah nadrobno opisati s prigodo iz moje vojaščine, ko je eden onih starešin, ki so nam na vsakodnevni jutranji smotri splošen politični položaj slikali, po slovesnem govoru še po prostovoljcu, ki se morda izmed nas prašinarjev k izobraženim gradbenim obrtnikom šteje, potipal. Iz čiste ljubezni do soljudi se je za prispevek k razvijanju vrednot solidarnosti nespametno javil sodrug, ki je pred kratkim z odliko študij arhitekture opravil. Nakar je do blede poznopopoldanske svetlobe, ko je sonce končno zdrsnilo za obzorje, prekladal opečnate zidake in mešal malto …

Ampak logiki in pameti sem dal pošteno priložnost, od zdaj je treba biti v življenju malo čez les (o svojem nezdravju in takotusubo kardiomiopatiji, ki me je tako neljubo zadela ter filozofski kontemplaciji in temeljiti introspekciji, ki sta ji sledili, na tem mestu raje ne bi na dolgo in široko govoril).
Tako naznanjam vsem prijateljem in znancem, posebno onim, ki imajo v kaki zadevi z menoj kaj opraviti, da bodem v kratkem v Mongolijo odpotoval in svoje klativiteštvo še v obliki prostovoljne pomoči lokalni mulariji nadgradil.

Kljub temu novemu prispevku v mojo biografijo blaznosti pa se seveda ne gre prav nič bati, da bi namesto starega zagrenjenega ljudomrzneža in zapriseženega skeptika iz mene odsihmal nekakšen prijazen filantrop in ljubeč altruist nastal …

Astanа́, osupljiva kazahstanska prestolnica.

Tukajle iz zatòka mi ravno sugerirajo, da je ena od najsvetejših državljanskih in sploh dolžnosti iti na volitve. Saj morda bi res šel, nezaupljiv samotnež, obkrožit kakšno Stranko resnice, ki bi po alanfordovsko sporočala »mi nič ne obljubimo in to tudi izpolnimo«. Tako pa, kdor voli, naj izvoli, vòl …
Predvsem pa je namreč moja prvenstvena dolžnost hit et nunc po tem že-več-kot-leto-trajajočem temačnem občutju vulgarnega eksistencializma poskrbeti, da se mi srce brez trohice upanja ne postara v grenkobi in ozdraviti ter zaceliti svoje osebne neprilike, dediščino iracionalnih strasti, nedefinirane reprodukcije idealov, fantazem in sanj.

Amaterska logoterapija, ki jo zavoljo sočutja in solidarnosti do svoje razvpite smole nedvomno obvladam, me je že dodobra podučila, da je najboljša arcnija za zlomljeno dušo poletno klatenje po omiljenih deželah ex-Sovjetske zveze, prilično pomembna stvar v teh tujemrzniških časih pa je tudi poglabljanje mednarodnostnih vezi od Kazahstana do Pridnjestrja.

Poročal vam bom semtertja na vaše monitorje, kako se mi bode godilo.

Oni čestitljivi bralci, kteri so nad nedogajanjem na blogu (večjo frekvéntnost objavljanja zadržujo šče nektari personalni spotikljaji) obupovati začeli, so prošeni do poletja in pripravljajoče centralno-azijskej ekspedicije po obširnih stepah nekdanjih poganskih Skitov potrpeti.
Osti jarej! 🙂