Domovojeva potepanja

Nadaljevanje lanskoletnega potikanja po bojiščih 1. svetovne vojne.

Mogel bi vam na tej strani, medtem ko lagodno srkam hladnega Guinessa, s pogledom pa brezciljno sledim galebom, ki švigajo okrog zvonika dublinske katedrale, obelodaniti še kak zanimiv doživljaj z Irskega, kajti dlje ko razpredaš kakšno štorijo, več je vredna. Recimo:
- kako sem nama v hostlu skuhal boljše testenine, kot sva jih dan prej večerjala v nobel italijanski restavraciji;
- kako sem globoko zakopan v vso svojo nahrbtnikarsko garderobo godernjal, da mi je Bog ravno zdaj na mojem popotovanji tako gerdo vreme poslal, medtem pa so domorodci naokrog radostno skakljali v kratkih rokavih in lahkotnih poletnih oblekicah;
- kako so irski pubi do kičastega ovešeni z zeleno-belo-oranžnimi zastavicami, deteljicami in drugimi nacionalnimi simboli ter kako bi zaradi domnevnega nacional-šovinizma v luft skočili domači dežurni varuhi vsakojakih pravic, če bi se to dogodilo v kaki slovenski gostilni in z našimi državnimi insignijami (da pri tem niti ne omenjam prepovedi pitja alkohola na javnih krajih in zapovedi nošenja šolskih uniform),
- kako sva oba z Borstejem očarano bolščala v čudovito bitje, rajsko lepotico, ki jo je tolsta zamorka z recepcije poslala prenočit naravnost v najino sobo.
Ali dokončno sodbo si bom ustvaril od vseh popotnih vtisov bolj neodvisne in od popitega piva osvobojene duše. Zaključna ugotovitev: če je človek abstinent, zna biti takšno vandranje po Irski prilično poceni zadeva.