Domovojeva potepanja

V pričujočo rubriko bóde se kratkočutne vzhodnoazijske impresije sproti priobčevalo.

Prijatelj,
vsacemu je znano, kako se človek ob sistematičnem spraševanju po ideji sreče in temeljnih vprašanjih človekovega življenja ter ustroja sveta naglo znajde v nekem čudnem stanju mračne in čutne energije in nič ne spremeni moža tako silno, kakor strasti in duševni boji.

Tudi jaz, prijatelj, znašel sem se v velikej nevolji – v že vednoitak trudnem in nemilem vsakdanu se je v temen kotiček moje duše naselilo še tisto otožno obarvano razpoloženje in romantično hrepenenje mi topi srce.

Skrajna nuja mi je zatorej zdajci, še preden mi preresnobno tugovanje zamori še ono malo, kar je v meni krepostnega, odpotovati tja nekam na drug kraj sveta v zmerno gorko podnebje, kjer bo brezdelno postopanje moja edina neodtuljiva pravica, dolžnost ter največja radost.

Jep, vrijeme da se krene.

Prihranivši si razpravljanje o tem, da bom moral do dneva osvoboditve svojo nemilo prozaično tlako obiskovati še dobrega pol leta, je vendarle jako umno že rano zdajci pričeti z razmišljanji, kje bi se lahko taka socialno nepomembna osebnost mirno posvetila lagodno brezdelnemu poletju, si v duhu vzhodnjaških filozofij privoščila poglobljena razmišljanja o Heglovi Fenomenologiji duha in suspenzu empirične realnosti in kjer bi imela fizična odsotnost sočloveka za človeško dušo tako usodnih raziskovanjih nesporno svoje prednosti.

In ker tule pri nas v vzhodnih provincah gravitiramo bolj na vzhod, sem se odločil obiskati dežele, ki na abscisi dvojne logaritemske skale ležijo na črki K (Kitajska, Koreja in King Kong), na ordinatni premici pa se stikajo v točki moje omiljene športne panoge ping pong. 🙂