Domovojeva potepanja

V onih davno minulih časih, ko še ni bilo tajkunov in ostalih naduto samopašnih privilegirancev, nam je bilo preko ljudske šole izročilo o junakih tipa Martin Krpan, Kraljevič Marko in Peter Klepec posredovano, ki so se v sveti jezi občasno tudi turških, v naše kraje prirohnelih orjakov lotili. Krpan je tako denimo z bridko mesarico hudobnega turškega antijunaka Brdavsa, kateri ga je z gerdimi priimki poprej zelo razžalil, po betici malce močneje krcnil in si tako avdienco na samem belem cesarskem dvoru prislužil. Klepec pa se je bojda najprej ruvanja dreves in predelave okolice lotil, pa je malce skušal še mrkoglede Turke predelati, kar se mu je v tolikšni meri posrečilo, da je reveže nazaj vse do vročega Konstantinopla, koder sonce čez vso leto svoje ognjive žarke na svet siplje, spodil. Tako so Turki že v 15. stoletju prvo povezavo Slovencev in Carigrada vzpostavili.

Dasiravno to v popolnoma drugačnih kontekstih in z različnimi poudarki poteka, pa se vendarle za kratko, a s polno bisago v tiste v kolektivnem spominu krščanskega sveta neverne kraje v historično čisto obratni smeri napravljam. 😉

V izmeničnem ritmu napadov skrbi in faze koncentracije simuliram duševno zdravje ter si polnim dušo – in moja duša je kakor trebuh trojanskega konja, veliko gre noter – z neumornimi razmišljanji. Sarajevo, Berlin, Belfast. Po vseh teh nekdaj pregrajenih mestih sem se bil že potikal vaš eksistencionalno izgubljen dramski antijunak. Nikozija pa ostaja še zadnje razdeljeno evropsko glavno mesto in tudi zadnja prestolnica na svetu, ki je razdeljena med dve državi (na severnem delu otoka je samostojna država, katere samostojnosti pa nihče razen Turčije ne priznava).¹)

Predstavljajte si torej ljubko sredozemsko mestece, obdano z lepo ohranjenim osmerokotnim srednjeveškim obzidjem, ki ga z mediteransko inačico berlinskega zidu razdelijo točno na glavni promenadi, tako da so potem hiše okoli prazne in jih čuva vojska in na vsake toliko je potem opazovalnica, pa nekaj bodeče žice in modre čelade. Turški del Nikozije je nekako bolj domač tistim, ki jim srce malce hitreje bije ob kakšnem bližnjevzhodnem ritmu. Po ozkih uličicah, nabasanih s turistično kramo, neuporabno bižuterijo in v prijaznosti usklajenimi trgovci odkrivam Ciper v svoji najbolj pristni, kar malo orientalski izvedbi. Na drugi strani Grki srkajo sladko rdeče vino, na široko debatirajo o potrebi in koristi teh najodličnejših tekočin, katerih okus popestrijo z olivami in enormnimi porcijami kadavrov z žara ter opazujejo trume turistov, ki bezljajo po mestu s severa na jug, z zahoda na vzhod, s kraja na konec, po celem in kar tako …
V svoji sveti preproščini jih malo spominjajo na drobnico, ki so jo njega dni pasli tod naokrog in prijetna otožnost se jim kot sluz razleze raz srce.

1. Zavoljo česa se tako rad ugnezdim v razdeljenih mestih, ne morem uvideti niti enega umnega razloga – razen morda dejstva, da že vso življenje živim v mestu, ki ga je desetletja dolgo ločevala nacionalna, geografska in ideološka pregrada …
   Naslednjič me, predvidevam, čaka Jeruzalem. ; [↩]

Vigred se je nič kaj sramežljivo vtihotapila v deželo, rožice so bušknile na plan in ptice vreščijo že v zgodnjih jutrih. Prvoosebni dotični pa se, da izlijem ves tisti grez, ki se mi je preko merzle zime nacedil v dušo, odpravljam spet prepuščen zgolj svoji lastni muhavosti in samovolji čez delavske praznike v Afroditino domovino, otok podobno kokljaste oblike kot Slovenija …
Ne iščite me torej, kajti pod vami bom. 🙂

No, pa je bil spet eden izmed tistih dnevov, ko je potrebno tudi takšno povsem neobvezno počitniško vándranje dvigniti na višji kulturno-umetniški nivo, seveda v okviru svojih skromnih zmožnosti in želja.
Moja prva izbrana destinacija je bil tako znameniti Guggenheimov muzej moderne in sodobne umetnosti v Bilbau, tista s titanom prevlečena arhitekturna mojstrovina, ki s svojo podobo kraljuje ob reki Nervion. Nato sem si na poučni poljudnoznanstveni razstavi z naslovom Cuerpos Humanos pozorno ogledoval razne razstavljene eksponate. Najprej so bili, v formalinu ali v čemerkoli že so bili namočeni, v tematskem zaporedju od stadija enega tedna pa tja do osmih mesecev starosti razstavljeni čisto pravi človeški embriji. V lepi vrsti zložene so jim sledile vitrine s prerezanimi moškimi in ženskimi (mogel sem celo prepoznati njih značilne aziatske obrazne poteze) glavami, lobanje in kosti, notranji organi in genitalije (ponekod so se jih še držale kot porcelanaste nitke krhke sramne dlačice) so dremali v kozarcih špirita; poleg mumificiranih človeških trupel z nazorno poudarjenim živčevjem in ožiljem, ki so se ponosno krivila med redkimi naključnimi obiskovalci, pa so se kot grozljiv krešendo popolnega gnusa bohotile rezine narezanih moških torzov.

Vmes enkrat med razstavo mi je postalo tudi malce slabo in bi že skoraj bruhal (a potem vseeno nisem). Razlog za to bo bržčas tičal v malo prej pokonzumiranih špagetih in malem pivu … 😕

Odkód in od kdaj se je ta blaga in dobrodušna naklonjenost Baskom, tem eksotičnim, po toploti hlepečim bitjem tako močno zasidrala v mojo dušo, vam ta trenutek, bógme, ne bi znal povedati.
Bržkone pa se lahko se opiramo na domnevo, da je to koprnenje po deželici, kjer se Pireneji strmo spustijo v Atlantik, povezano s podobno usodo ljudstva iz podalpskega rezervata, ki je obkroženo s stoletnimi Sovragi in zatiralci uspešno preživelo do dándanášnji. Verjetno nosi svoj del krivde tudi njihov skrivnostni, izoliran jezik, ki mu zavoljo njegovega neindoevropskega izvora lingvisti po širnem svetu zaman iščejo sorodnike, kar mu kájpada na nek način daje vso pravico do nekakšne vzvišene prevzetnosti …

No, v glavnem, zdaj sem tukaj. 🙂

Davide je doma s Sicilije, živi, dela in počiva pa blizu Firenc. Kot eden tistih nesrečnežev, ki jim je pač usojeno, da trpijo, zasluži ravno toliko, da preživi in letos sta si s punco uspela privoščiti celo potovanje. Spita, kot svobodni duši, ki ne poznata ne prisile in ne pravil, večinoma pod milim nebom; dva dni že ni prav nič jedel niti pil in skorej je od lakote in žeje pojemal, pove med dolgoveznim in gostobesednim stresanjem liričnih angleških približkov. Kje bosta jutri, pojutrišnjem, še ne ve, o tem ne odloča. „Ona je kapitan.“, ga prevzame nekakšno blago malodušje, tako se pač dogaja nam možakarjem povečini. Nato pa me v življenja neizprosni sili zarotniško pogleda, pomežikne in reče: „Včasih je vseeno bolje potovati sam, koliko bolje bi se človeštvu godilo brez balasta emocij.“
Na to, kakor na odvečno potrjevanje samoumevnega, nazdraviva.

V bledi dopoldanski svetlobi se majhne kockaste hiše starodavnega mavrskega mesta lesketajo v hladnem blišču, sonce se poigrava na oblačkih izpušnih plinov, kot bi bili nekaj lepega in ne le navadna umazanija in dan se polagoma polni s toplino. Že čez kakšno uro žerjavo sonce tolče z vso neusmiljeno silino in granitne kocke tlakovanih ozkih uličic, nabasanih s turistično kramo in neuporabno bižuterijo, kar puhtijo od vročine.
Kljub temu se ni bati, da bi se v ljubo Eslovénio vrnil kaj bolj zagorele polti … Dneve preživljam večinoma v senci, ukvarjam se s pridobivanjem energije iz nič ter se ob razmišljanju o sprejemanju monotonije in spreminjanju le-te v stalnost hladim z vedno novimi požirki portugalskega (naj mi bo oproščeno – ne baš vrhunskega) piva. V tem blago lebdečem stanju napol izmučenega in napol osredotočenega duha si občasno za spremembo naročim še vrček sangrije, zavoljo svojih zapletenih prehranjevalnih navad pa si ob večerji obvezno privoščim še tamajhno buteljko lokalnega rdečega vina.

In ko izveski trgovin nesmiselno utripajo v noč, se v posteljo skobacam že prijetno omamljen. 🙂

Moj delovni teden je zaznamovan s celim kupom vsakodnevnih težavic kroničnega deloholika, raznolike zapletene naslága stresa, naglice in metafizičnih dvomov. Na svojih vandranjih moram pak vse tisto, kar nosim in potrebujem na poti, zreducírati v ne prevelik in ne pretežak nahrbtnik ter uspešno krmariti med prisiljenim odeválnim minimalizmom, redom in telesno obremenitvijo. Uživam v tej preprostosti, saj mi pomaga osredotočiti se na bistveno in ena mojih najljubših stvari je gledati, kako je dični oprtač z vsakim potovanjem vse manjši in praznejši dodatnih oblačil ter kozmetično-higienskih pripomočkov.

Akópak po drugi strani dobro premislim, natovarjam ravnokar za naslednji skorajšnji potep poleg príličnega fotoaparata še tri objektive, mini kamero, mini stativ, tri filtre, rezervne baterije, spominske kartice in čitalec zanje, mobilnik, mp3 plejer, e-bralnik, netbook in metre pripadajočega kablovja, priključkov in polnilcev. 😐

Spočetka ni bilo na Zemlji ničesar, razen boga Svetovida. Svetovid je spal ter sanjal in od vekomaj mu je ta sen trajal. In ko mu je bilo usojeno, da se je zbudil, se je z malomarno vzvišenostjo ogledoval naokrog in s pogledi svojih štirih glav ustvaril ves svet – sever, jug, vzhod in zahod.

V svoji preproščini in v svoje neizmerno zadovoljstvo ljudje še dandanes radi potujemo, da si ogledamo, kaj je Svetovid z očmi ustvaril. Slučajnospoštovani obiskovalci ste kakopak že dodobra seznanjeni, da me je letos s prebrisano taktiko sprejemanju sveta takega, kot pač je, neslo v smeri zemeljskih magnetnih silnic (na sever oz. na Skandinavsko torej), lani proti vzhodu in materi Rusiji, predlani pa sem veseljačil po gorkejih južnih balkanskih krajih. Za naslednje leto mi je zategadelj preostal še zasuk v levo in hajdi na skrajni zapad stare celine, na od svetlega sončka in vina omotični Iberski polotok (glej podobo spodaj).

Kajti kdor kakor rodno tudi tuje dežele ljubi in spoštuje, Bogú, ljudém se prikupuje.