o vagabundstvu
Obstajajo kraji, kamor nas neka nevidna sila vleče večkrat in kjer se počutimo bolj domače, sproščeno, kot bi prihajali v prastari domači kraj. Kot da bi na teh mestih lahko načrpali neko posebno gorivo in zacelili rane raznoterih krvavih bojev prozaičnega vsakdanjika. V mojo dušo se je tako recimo močno zasidralo koprnenje po deželah onstran nekdanje železne zavese, še posebej po pregovorno trdoživih tajgah bivše Sovjetske zveze. Zakaj je temu tako, ne bi znal povedati, kajti jaz sem vol, ki se ne spozna na te reči (na svetu je tudi sicer grozljivo veliko stvari, ki jih ne kapiram).
Na takih svojih vagabundiranjih potem tovorim poleg solidne fotografske le revno in najnujnejšo opremo in sem sploh v vsakem pogledu kaj beden popotnik. Se pa sporazumevam v vsaj petih jezikih in narava me je obdarila s kar prijazno ter priljudno čudjo. Moja tovarišija na vandranjih tako torej ni samo družabna, ampak tudi koristna pridobitev. Seveda pa mora slučajnospoštovani sopotnik prihajati iz vrst bližnjih mi kameradov, kajti zapletenost občasno utrujajočega značaja v mojem majhnem čudnem svetu utegne biti za neposvečene v marsikaterem pogledu povsem nerazumljiva.
BeTeK, pa oni drugi B., Fantastikus United, Cimer, zlatolasi bradatež iz stripov, Willy … popotni družabniki, moji dragi vanderspurši, s katerimi sem prenekatero potepanje pokronal s kakšno pametno traparijo in ki so znali blagovdano prisluhniti, kadar sem jim razlagal svoje teorije o tem, kako je kako stepsko ljudstvo poromalo iz te ali one osrednjeazijske pokrajine. Navsezadnje so se celo vsi izvili iz teh mojih pretečih krempljev postopaštva ter postali normalni zakonski možje.
Zaključimo lahko torej s prvo budistično splošno resnico, ki pravi, da v življenju ni nič trajnega in da se vse dialektično spreminja. Le jaz in moj družabni stan ostajava trdna stalnica. Kot zvezda Severnica, okoli katere kroži celo vesolje. 😕
March 3rd, 2009 at 08:42
Kaj ti naj rečem, moje sožalje… (?)
Ampak si fajn, veš. 😉
March 3rd, 2009 at 08:48
Oooo, izgubljeni sin se je vrnil! 😀
Kdaj se bode uresničilo ono povabilce na “kofe” (med drugim ti moram povedati, da smo uspešno prestali včerajšnji krstni nastop na lutkarskem srečanju 😉 )?
March 3rd, 2009 at 08:58
Razumem.
March 3rd, 2009 at 10:42
Domovoj, ob tvoji izpričani ljubezni do tajge in tundre ti predlagam, da se skušaš reinkarnirati kot Dersu Uzala. Jaz se ti najbrž ne bom motovilil pod nogami, ker bom napel vse moči, da se utelesim kot Starec in morje. Ali pa vsaj Jona in me bo pojedla riba.
March 3rd, 2009 at 11:03
Žakob, v bistvu sem se skorajda že odločil, da se ne nameravam več roditi, ampak se preostanek večnosti klatiti naokrog kot malo kmečko božanstvo, čisto pravi domovoj. Če mi ne boste pozabili v izbi redno nastavljati mleka, kruha in soli, vam ne bo hudega. 😎
March 3rd, 2009 at 20:20
Truba, malce me srbi, da bi ti na to odgovoril z omiljeno prispodobo Zorana Gladovića, kapetana 1. klase.
March 3rd, 2009 at 22:12
Ko sem napisal komentar sem ga dobronamerno in iskreno. Priznam pa, da mi je prišlo preko lobanjskega svoda, da bi lahko dobil nazaj tisto klasično sivomaslinasto 🙂 🙂 . Ja Gladovič tukaj ni bil nič boljši, niti slabši od ostalih 🙂 . Pa naj te neha srbeti, saj se razumeva 🙂 .
March 9th, 2009 at 12:20
Domovoj, če bi bil samski, bi te letos na kolenih prosil, da greva skupaj prepotovat Sibirijo vse do Yakutska, majkemi. Tako pa sem kar malo obsojen na morje
March 9th, 2009 at 20:25
Šele ko se človek poroči, spozna kaj je sreča. Ampak takrat je že prepozno.
March 9th, 2009 at 21:28
Sreča je pot, ne cilj. Tako da tisti, ki jim je cilj biti poročen, težko najdejo v poti srečo. Če pa jim je sreča iskanje pravega, so že pri iskanju (poti) srečni …
Preteči kremplji postopaštva, vagabundstvo … hm, hm, hm … moj znanec, ki je prehodil že ves svet (vsako jesen gre na pot in tik pred poletjem pride nazaj), je pri svojih 40 letih takole izjavil: “Še nekaj let, verjetno deset, potem pa si najdem eno milo mlado deklico, ki me bo čakala doma.”