Domovojeva potepanja

Najprej je treba uloviti ali kako drugače nabaviti kita, čimbolj krepkega in lepo zalitega. Pokojnika previdno oderemo z ostro zašiljeno kostjo ali navadnim lovskim nožem, odstranimo drobovino, meso pa vešče rastrančiramo na za peko primerne šnicle. Kose solimo in popramo, na vroči plošči ogrejemo maslo ter zrezke pri visoki vročini pečemo kakšnih pet do osem minut.
Okrasimo jih z listi sveže vodne kreše in rezinami limone ter prelijemo s sokom, ki je ostal od peke. Serviramo z zeleno solato in svežim belim kruhom, zraven pijemo norveško pivo.

Vel bekomme! Skål!

Cesta, po kateri se odpravljam, bi se lahko imenovala “bergenska“, kajti če bi človek šel po njej neprenehoma in ne bi krenil na nobeno stran, prišel bi v Bergen. Akopak bi šel po njej nazaj, prispel bi v Oslo in imenovati bi se mogla “oslovska cesta“.

Iz tega se lepo vidi, kakšen razloček je, če gre človek naprej ali gre nazaj.

Kakor po svoji odljudnosti, tako sem v sirnem sosedstvu poznan tudi kot eden onih ticev, katere ob svojem casu neka neizprosna sila zene iz domacega gnezda v daljne kraje gledat, kaj in kako se drugod godi. Polasti se me tedaj cuden nemir, neko hrepenenje v daljavo, ziva zelja za cas ubezati uteceni vsakdanjosti. Napravil pa sem se tokrat v svet, koder poleti sonce ne zaide in nekje na poti sem – bes me plentaj, ce lazem! – naletel na tocno taisti bledolicno-pegasti britanski par kot ze nekoc na nekem svojem vandranju prej, sam bog ve kdaj in kod …
No, pricakal me je v Stockholmu tak cuden in dremoten dan in oblaki so se vneto grmadili v cudovite oblike – sele proti veceru so se jeli trgati in nebo se je mehko zarilo od nocne zarje. In tudi ves danasnji mili dan je spokojno oblezal pred mano.

O Svedih luteranih in drugih krivovercih, o njih segah in navadah ter drugih lepih cednostih pa ne kanim na dolgo in siroko razpredati, s takimi marnjami ne bomo casa tratili. To prepuscam kakemu pronicljivejsemu peresu.

(Stresice nad sumniki naj si vsakdo dobrotljivo razdeli, kamor in kakor ga je volja.) 😕

Kakor nam je znano, s pojmom načrt opredeljujemo zbirko idej, ki predstavlja neko možno realizacijo ali materializacijo (kaj je človekov prvobitni namen in poslanstvo na Zemlji po planu Stvarnika sicer še dandanašnji ni jasno nikomur).
V kupu skic in načrtov, skrbno planiranih taktičnih manevrov, ki smo jih več mesecev zavzeto naklepali sami pri sebi (poleg mene še BeTeK z družico, pa Libanonec in še kdo) je bila osnovna ideja prepotovati Skandinavijo z avtodomom. To bi bilo potovanje potepuških izletov v naravo, polno temeljitih proučevanj človeške modrosti in umetnosti evropskega severa. Vsak dan sproti bi si med koreninami ob deblih na širokih skandinavskih gmajnah urejali majhna udobna gnezdeca, ob večerih lagodno srkali švedsko grenčico in odmaknjeni od resničnosti bolščeče zamišljeno opazovali norveške fjorde – življenje v primarni naravi in z njo človeku izostri čute. V sebi pa sem že, poln veličastnih zamisli vneto razmišljal, koliko imenitnih jedi bom skuhal v tisti kuhinjici najetega bivanjsko-prevoznega sredstva in poletno dopustovanje se mi je slikalo izrazito odprto in slastno.
Seveda pa se pri taki zelo poenostavljeni obravnavi načrt slejkoprej zaplete in po znamenitem načelu nedoločljivosti so na čisto drugem koncu dežele odločili (in pri tem je imel nedvomno sam Sovrag svoje umazane prste zraven), da nam avtodoma sploh ne dajo na posodo. 🙁

A kot človek, o katerega nenavadni čudi ste že dodobra poučeni, sem se v sebi lastni trmi odločil, da se na skandinavsko turo kljub temu (namesto na udobje klimatiziranega bivalnika sicer obsojen na cijazenje z javnim prevozom) odpravim kar sam.