Domovojeva potepanja

Rusi žive v zares prostrani deželi in se morajo – kot vse kaže – kar naprej z javnimi prevozi prestavljati po njej (vozni redi so sicer izdelki pripovedništva iz časa carske Rusije). Vendar pa jih je kruta ironija kaznovala z najobupnejšimi kolodvori in najpočasnejšimi avtobusi na tem planetu … 😐

Avtobusna postaja Ivanovo, po zmernem nočnem deževju.

Toaletni prostori suzdalskega kolodvora.

P. S. V kolikor bi do kogarkoli prispele kakršnekoli govorice, ki bi v istem stavku omenjale mene, Rižski kolodvor, določeno Oksano iz Irkutska, steklenico vodke ter zlato ribico, naj jim nikar ne verjame! To so same izmišljotine. Nihče me ni videl. Nič mi ne morejo dokazati.

Zakorakal sem v Baltsko morje. S tem je potovanje doseglo najnižji nivo.

Paradoksi časovnega potovanja so dobro znani piscem znanstvene fantastike in teoretikom astrofizike, ki se večinoma strinjajo predvsem v tem, da so časovna potovanja – če so sploh mogoča – zagotovo PZT (Prav Zares Težavna) ter nam zanje ponujajo različne recepte kot: “Vzemi planet Jupiter in ga tako močno stisni, da ga spraviš v škatlo, ki jo lahko potisneš pod posteljo …” ali “poišči si črno luknjo z maso milijon sonc in jo obstreljuj z nevtronskimi zvezdami“.
Z Willyjem sva potovanje nazaj v čas opravila veliko manj spektakularno in bolj elegantno (brez raztega časa, 99,99999999% svetlobne hitrosti, padca v črno luknjo in pomoči vesoljskih črvin ali skrivnostnih zvrkov časovno-prostorskega kontinuuma), namreč kar z navadnim nočnim vlakom. Ob 06.04 sva bila še v ruskem Sebežu, v latvijski Posin pa sva se nato pripeljala natanko ob 05.38.

Z Willyjem sva se oni večer odločila posvetiti malce temeljitejšemu poglabljanju v globočine skrivnosti znamenite ruske vodke. Obče znano pa je, da se že po nekaj kozarcih vodke, poplaknjene s pivom, v pregretih glavah vsako sekundo bolj razraščajo cele refleksije v obliki nekakšnih občutij, ki se jih ne da spraviti v preprost blogovski zapis. Kaj vse človeku ne pride na misel, ko je v nekoliko evforičnem čustvenem stanju in povsem jasno je, da pri teh nesmislih razum ne sodeluje …
Naslednji dan sva abstinirala.

Ha, kako zlahka se lahko zmotijo tudi nenavadno častitljivi možje! Sam sem doslej recimo živel v zgodovinski zablodi, da je bitka pri Ranjenem kolenu potekala nekje v severnoameriških prerijah, čeprav se je v resnici zgodila na Volgi. Na srečo je moje polznanje ruščine zadostovalo prijazni apotekarici (tipični matrjoški, ki se je kljub vsemu prizadevanju doseči nasprotno, širila od ramen navzdol), k zmagi pa so pripomogle tudi Willyjeve še ne pozabljene veščine iz srednje zdravstvene šole.

“Oprostite, mi lahko pomagate najti kakšno pivo za dame?”
Sprva se za čebljanje za sabo sploh nisem zmenil in sem še kar naprej z globokoumno resnostjo tehtal, ali se k sparjenemu Jarpivu bolje prilegajo pistacije ali pa nemara slano pecivo, nato pa sem vendarle posumil, da so besede morebiti namenjene meni.
“Da, vas sprašujem, mi lahko pomagate? Budlaska, prosim!”
“Pojma nimam, žal, vprašajte kakšnega trgovca.” sem odkimal kot harpuniran kit.
“Ampak jaz bi želela, da mi VI pomagate!” je rekla z globokim pogledom. Kar simpatična, malce mlajša od mene (vsaj gubic okrog oči in sivih kocin, s kakršnimi se sam že vdano ponašam, nisem bil opazil), pšeničnih las in pegastega obraza. Moj tip ženske, slovanske gore list, kakor portet Jelizavete Petrovne. Njena prijateljica je stala zraven nje z govejo molčečnostjo in le z zanjo razumljivo samoumevnostjo spremljala nenavaden pogovor.
“Na tukajšnja damska piva se pa res ne spoznam, tujec sem.”
“No, saj sva tudi midve tujki, iz Belgije.” je zvito odvrnila.
Šele takrat me je nenadoma prešinilo široko metafizično spoznanje, da sta dekleti the damici, profesionalki. Nasmehnil sem se jima z nemo kretnjo, ki je izražala nedvoumno prepričanje, da iz te moke danes ne bo kruha ter se z napadom bolezenske tankovestnosti mehko umaknil.

Ampak kdo bi jima zameril – tak mlad, lep in bogat Zahodnjak se tam gori v daljnem Jaroslavlu res ne pojavi ravno vsak dan! 😉

Skozi napol odprto okno vlaka sem sproščeno opazoval rusko podeželje in mimo bežeče gozdove brez, med katerimi so vzdolž opustelih cest zdolgočaseno ždele take lesene škatlaste hišice in pisane dače ter se v božjem brezdelju tiho prašile.

Menjava častne straže pred moskovskim Kremljem.

Nad pozlačenimi kupolami mogočnega velemesta se je dvigalo jutranje debelo škrlatno sonce. Iz najinega cenenega hostelčka, neke tipično socialistično zanemarjene večnadstropne bajte kakih 150 metrov od zloglasne Lubianke (poslikal sem ti jo, Volk, brez skrbi), v kateri se poleg pisane množice popotnikov z vsega sveta (debatiram v glavnem z Baskom Carlosom, o takih čisto eksistencialnih problemih malih narodov v večnacionalnih državah) povsem brezdelno motovilijo damice sumljivega slovesa in neki mrki zarotniki, sva se peš odpravila proti Rdečemu trgu.
Jutranji pogled na Krasnajo ploščad, rdeče Kremeljsko obzidje z mumificiranim Leninovim truplom in pravljično Vasilijevo baziliko je bil res veličasten in v mojo slovansko dušo se je naselilo toplo lagodje. Po počasnem ritmu ogledovanja moskovskih must see atrakcij sva se sprehodila še po kompleksu muzeja 2. svetovne vojne (Willy je za svoje ljubljene tanke ter sovjetsko artiljerijo in aviacijo porabil cel šaržer – beri: kartico – posnetkov), potem pa je ves dolgi dan brezskrbno obležal pred nama. In v takem mestu kot je Moskva ni slastnejšega opravila od lagodnega brezciljnega postopanja. 😉

P. S. Slaba novica: crknil mi je objektiv. Dobra novica : kupil sem že novega.

Začelo se je. Tisti znani občutek nestrpnega pričakovanja, vznemirjenja, neskončne svobode in vnetega razmišljanja o stvareh, ki jih je pred odhodom še potrebno postoriti. Ja, popotniška mrzlica mi vedno bolj nezadržno buhti globoko v duši. Preden pa se transekspedicija začne, še nekaj faktov brutov o Rusiji:

– Rusija je največja država na svetu, razteza se kar čez 11 časovnih pasov. V strokovnem geografskem jeziku bi torej lahko rekli, da je gromozanska.
– V Rusiji živi približno 160 narodov, med njimi tudi 40 staroselskih maloštevilnih narodov (korenyyi maločislenyi narody) kot so Hanti, Čukči, Šorijci, Vepsi, Dolganci, Tuvin-Todžinci, Kumadinci, Udegejci, Čuvanci, Čulimci, Oroči, Tofalari …
(Ampak dvomim, da bom kakega predstavnika teh skrivnostnih etničnih skupnosti v tistih neskončnih ruskih širjavah tudi resnično srečal – recimo Alutorov je po vseljudskem štetju iz leta 2002 samo še 14, Kerekov pa le 8.)
– Od številnih verskih skupnosti vzhodne cerkve so mi najbolj hecni Duhoborci in Sobotniki.
– V Rusiji se spije največ vodke na svetu (letno 9,29 litra čistega alkohola na glavo) in že ob prvem obisku te dežele pred leti sem se lahko prepričal, da so Rusi resnično prav tja do mrzličnega drgeta pohlepni nanjo. Za večji hasek ruknejo zraven obvezno še pivo, saj ruski pregovor pravi: “Vodka brez piva je stran vržen denar!” 😀