Domovojeva potepanja

Obstajajo kraji, kamor nas neka nevidna sila vleče večkrat in kjer se počutimo bolj domače, sproščeno, kot bi prihajali v prastari domači kraj. Kot da bi na teh mestih lahko načrpali neko posebno gorivo in zacelili rane raznoterih krvavih bojev prozaičnega vsakdanjika. V mojo dušo se je tako recimo močno zasidralo koprnenje po deželah onstran nekdanje železne zavese, še posebej po pregovorno trdoživih tajgah bivše Sovjetske zveze. Zakaj je temu tako, ne bi znal povedati, kajti jaz sem vol, ki se ne spozna na te reči (na svetu je tudi sicer grozljivo veliko stvari, ki jih ne kapiram).

Na takih svojih vagabundiranjih potem tovorim poleg solidne fotografske le revno in najnujnejšo opremo in sem sploh v vsakem pogledu kaj beden popotnik. Se pa sporazumevam v vsaj petih jezikih in narava me je obdarila s kar prijazno ter priljudno čudjo. Moja tovarišija na vandranjih tako torej ni samo družabna, ampak tudi koristna pridobitev. Seveda pa mora slučajnospoštovani sopotnik prihajati iz vrst bližnjih mi kameradov, kajti zapletenost občasno utrujajočega značaja v mojem majhnem čudnem svetu utegne biti za neposvečene v marsikaterem pogledu povsem nerazumljiva.

BeTeK, pa oni drugi B., Fantastikus United, Cimer, zlatolasi bradatež iz stripov, Willy … popotni družabniki, moji dragi vanderspurši, s katerimi sem prenekatero potepanje pokronal s kakšno pametno traparijo in ki so znali blagovdano prisluhniti, kadar sem jim razlagal svoje teorije o tem, kako je kako stepsko ljudstvo poromalo iz te ali one osrednjeazijske pokrajine. Navsezadnje so se celo vsi izvili iz teh mojih pretečih krempljev postopaštva ter postali normalni zakonski možje.
Zaključimo lahko torej s prvo budistično splošno resnico, ki pravi, da v življenju ni nič trajnega in da se vse dialektično spreminja. Le jaz in moj družabni stan ostajava trdna stalnica. Kot zvezda Severnica, okoli katere kroži celo vesolje.

Krakow (pravilno se izgovarja krakuf) je meni jako drago in zelo posrečeno staro poljsko mesto z zapleteno kolobocijo zavitih in ozkih srednjeveških uličic. (Mimogrede, v tem kraljevskem mestu je bila snaha na poljskem dvoru njega dni tudi naša Ana Celjska.)
Na osrednjem trgu je živahno pisan kaleidoskop meščanov in naključnih turistov ustvarjal glasen in oster peket po mestnem tlaku, med to množico pa sem brezciljno in brezskrbno taval tudi sam. Naveličan neprestanega lagodnega motoviljenja z enega konca Ryneka do drugega sem se iz starega mestnega središča naenkrat, tudi sam ne vem točno kako in zakaj, znašel v nekem modernem supermarketu, v enem tistih vsem znanih žlobudravo poskočnih okolij.
Med razigranim vriščem sem obstal pod tekočimi stopnicami. Na vrhu je stal debelušno brezobličen knedelj nedoločljive mladosti in z govejo vdanostjo tiho polzel proti meni. Nepremično, z debelo izbuljenimi očmi je v praznem začudenju nedoumljivo bolščal vame (da je bil možakar sicer dobrega in čutečega srca, nikakor ni dvomiti, saj je njegovo obličje izžarevalo nekakšno prečudno bebavo milobo). V dramatični tišini neskončno dolgih sekund se je po tožno stokajočem stopnišču naposled le pripeljal do mene, mi z nevsiljivo prisrčnostjo ponudil roko ter se mi s toplim smehljajem, ki se mu je trudno razlezel čez trpki obraz, predstavil: »Hellou, my name is Lucky Blue Eyes«.

Ker slučajnospoštovani obiskovalec/ka bloga verjetno kar dobro poznaš jodlarsko-bavarsko, belgijsko, angleško-irsko in češko (o tom – potom)  pivovsko kvaliteto in kvantiteto, naj mi bo dovoljeno, da se v svojem kratkem traktatu dotaknem nekaterih pivsko eksotičnejših dežel vzhodne Evrope…

Zelo dobra piva sem pil denimo v Litvi (v tistih krajih se pivu reče “alus“, takisto v Latviji, ki pa jo po kvaliteti piva lahko mirno preskočim, mogoče bi omenil le “Aldaris“),  najlepše sta mi na želodec legli “Utenus” in “Švyturys“. No, v Estoniji sem poskusil kar nekaj piv znamke “Saku” in vsa so mi bila všeč, tudi temno.

V Belorusiji točijo v glavnem samo rusko pivo “Baltika“, ki pa ga glede na vsebnost alkohola delijo po številkah od 0 (za deco) do 12 (jaz sem bil že pri devetki fino zadet). Tukaj bi omenil še bizaren podatek, da omenjeno “Baltiko” mirno srebajo kandidati in voditelj med belorusko različico kviza Milijonar, pri katerem lahko srečni vseznalec kot glavni dobitek pokasira celih 30 jurjev naših bivših sitov!?
Sicer pa sem v poleg “Baltike” v Rusiji degustiral (no, če se temu nacejanju lahko reče degustacija) “Nevskoe” pivo v vseh možnih različicah, pa “Tverskoe” (kot zanimivost naj povem, da se zraven piv v Rusiji obvezno prigrizne pistacije ali pa nagravžne posušene kalamare)… Za vsa piva znamke “Stepan Razin” so me trgovke v St. Petersburgu prepričevale, da so le pogojno pitna. In res so bila.

V Ukrajini sem pil kar dobrega, če ne odličnega “Obolona“, pozabite pa na “Černigivske” (dopuščam sicer možnost, da je moja ocena preveč subjektivna in prestroga – to pivo sem namreč žulil v neki zakotni ukrajinski vasici in ob njem več kot uro in pol čakal na pohanega piščanca). »Lvivske« je tako-tako, takisto »Krim«, v glavnem pa sem tamkaj konzumiral izvrstnega »Slavutiča«.

Ukrajinski vic: zakaj telo hitreje izloči pivo kot mleko? Ker pivu vmes ni treba spreminjati barve. In zakaj izloči telo rusko pivo hitreje od ukrajinskega? Ker mu vmes ni treba spreminjati niti okusa.

V Moldaviji sem imel čas in čast poskusiti edinole »Chisinau«. Ni bilo slabo.
Armenija je znana po svojem znamenitem konjaku (baje je Winston Churchill srkal izključno armenski konjak znamke »Ararat«), zato pa se s pivi ravno ne more pohvaliti. »Kotayk«, še posebej pa »Kilikia« sta tako svinjsko grenki pivi, da sta praktično nepitni! Tudi v Gruziji žejnemu popotniku toplo priporočam odlično rdeče vino namesto piva, čeprav »Kazbegi« mogoče niti ni bilo tako slabo in »Argo« takisto ne…
V Azerbajdžanu mi je ob šašliku, kebabu, pilavu in ostalih orientalskih kulinaričnih dobrotah najbolj pasalo »Xirdalan« pivo.

V Romuniji imaš solidnega “Ursusa” in “Silvo” (pa na temnega »Ciuca« ne gre pozabiti!), “Bergenbier” ni kaj posebnega, ampak zaboga nikarte ne pijte piva z modro etiketo, ki sliši na ime “Aurora“, ker je nikakvo!!! “Aurora” je gnojšnica.
V Bolgariji sem popil največ piva, imenovanega “Kamenitza“. Takoj za njim bi uvrstil “Zagorko“, “Boljarka” pa je za razliko od “Astike” vsaj pitna. Najbolj znano bolgarsko pivo, namreč “Šumensko“, me ni preveč navdušilo, enkrat me je celo – prisežem! – po njem bolel želodec…
V Srbiji sem pil v glavnem »BIP«-ove spljačine, okus pa sem si tu in tam popravil s solidnim »Apatinskim«. O kvaliteti črnogorskega “Nikšičkega” verjetno ni treba izgubljati besed! Odlično pivo! V Makedoniji me je navdušil »Zlaten dab«, »Skopsko« in »Bitolsko« dobita oceno zadostno.

Palec dol za albanska piva! »Tirana« je scalnica, »Stela« in »Kaon« takisto, »Korca« pa ima celo okus po suhih slivah! Bljak!

Ne smem pozabiti na Poljsko. V teh krajih zahtevajte “Žyvec” pivo, lepo steče po jeziku in je blagega okusa. No, priporočal bi vsaj še “Tyskie“, “Lech” in “Okocim“. V neki pivnici v Krakowu so nam postregli tudi z domačim ingverjevim pivom, zavoljo enormnih količin zaužitega omenjenega napitka (točijo ga v nekakšnjih valjih po štiri litre!) pa mi je ime ušlo iz glave…

Kar se pa že omenjenih čeških piv tiče… Toliko opevani “Budvar“, “Plzensky Prazdroj“, “Krušovice” in “Staropramen” (pa še kakšnega “Ostravarja“, “Kelta” in “Branika” lahko dodamo) so namreč čisto navadna čopotnica, ki človeka le napihnejo kot kroto, zadenejo pa popolnoma nič! Pasalo mi je edino “Starobrno“, pa še to le zaradi okusa. Napitki njihovih bratrancev iz slovaških pivovarn (“Zlaty Bažant“, “Martiner“) pa niso žal nič boljši…

Pa na zdravje!

Dokaj nepoznana dežela Molvanija se je šele pred kratkim osamosvojila in odprla vrata tujcem – to je dežela, kjer je še možno užiti pravo nepotvorjeno jedačo in pijačo in kjer je gostoljubje zapovedano, celo v ustavi! Tja je mogoče priti po zraku ali po nesreči, širne molvanske planjave pa je Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine kot območje značilne monotonije.
kulinarika
Med molvansko etno-kulinarično ponudbo spadajo svinjina, zelje, česnovo žganje ter peneče se bučno pivo. Vina izvažajo po celem svetu, predvsem zato, ker jih doma nihče ni pripravljen piti. V gostilnah je navadno treba dodatno plačati, če želite postrežbo brkatega natakarja. Tudi McDonald’s je že prispel v Molvanijo, vendar so si nasprotniki ameriške fast food hrane izborili določilo, po katerem mora vsak izdelek vsebovati 12% molvanskega zelja (izjema je milkshake, ki ga mora vsebovati le 10%).
religija
Molvanija je sprejela krščanstvo že leta 863, ko je v deželo prišel irski misijonar Parthag; nazaj v poganstvo se je spreobrnila, ko je odšel (naslednje leto). V 13. st. se je širil islam, a ga Molvanci niso sprejeli. Koran namreč prepoveduje pitje, nasilje in zunajzakonske spolne odnose, čemur se Molvanci niso hoteli odpovedati. Molvanci so sicer zelo veren narod. Imajo avtokefalno molvansko pravoslavno cerkev – njeni verniki še vedno verjamejo, da Zemlja ni okrogla. Poleg tega imajo privilegij, da v cerkvi lahko kadijo…
zgodovina
V 16. st. je bila dežela razdeljena na manjše sovražne državice, zaradi česar je sledila 20-letna vojna, ki pa je v resnici trajala le 6 tednov. Po osamosvojitvi države konec prejšnjega tisočletja je zavladala t.i. »Koalicija miru«, njena prva poteza je bila vojna napoved sosednji Mingreliji. Danes si država obupno želi v NATO, vendar so bila pogajanja o vstopu prekinjena že pred desetletjem, ker Molvanci ne dovolijo vstopa v državo inšpektorjem za biološko orožje.
zanimivosti
Molvanija ima tri televizijske programe: Telemolva 1, Telemolva 2 in Telemolva Plus, ki je v barvah. Dovoljena količina alkohola v krvi je 5%, ob vikendih pa 7%. Na vzhodu države se ljudje ob obiskih pozdravljajo s prijaznim vzklikom »Vlob atrizzo!«, kar pomeni »ne streljaj«.

Ustanovitelj moderne Molvanije in reformator Szlonko Busbus: skrajšal je abecedo na 38 črk, ponovno uvedel kolo ter skrajšal delovni čas z 18 na 16 ur.

dan tankistov
16. julija smo morali na jutranje postrojavanje priti v svečanih uniformah in z brezhibno očiščenimi puškami ter ob dviganju zastave složno-in-ponosno zapeti našo himno:
»Tenkisti se nikog i ničeg ne boje,
a tenkove vole ko devojke svoje.«
Čeprav se je potreba po tobaku in alkoholu v JLA smatrala za meseno šibkost, smo za ta veliki praznik ob kosilu v vojnički trpezariji dobili tudi deci vina…

vardavar
»A vidva vesta, kateri dan je danes?« so naju z navdušenostjo ter kančkom zlobe in privoščljivosti v očeh spraševali tako najini armenski gostitelji kot naključni sogovorniki. Praznik vode, ki izvira še iz poganskih časov (glede na to, da je Armenija prva krščanska država na svetu, si lahko predstavljate, da je ta običaj res že zelooo star), se namreč slavi tako, da se staro in mlado po ulicah vseprek (po načelu: vsak vsakega) poliva s kantami vode. Nekateri šaljivci zlivajo vodo na nič hudega sluteče mimoidoče kar s svojih balkonov – no, res pa je, da so juliji na Kavkazu zelo vroči in vsaka osvežitev dobrodošla. S popotnikom/sopotnikom Zlatkom sva to množično ljudsko rajanje najprej povsem neprizadeto opazovala ter se z naivno brezbrižnostjo nasmihala do kože premočenim ljudem. A že po prvem vedru ledeno mrzle tekočine po najinih glavah sva si premislila in se že od daleč in na moč previdno izogibala norcem na erevanskih ulicah…

setmana santa
V svetem tednu (katalonsko Setmana santa) pred veliko nočjo se v španskih mestih in mestecih vsakodnevno odvijajo množične procesije s petjem in malikovanjem Kristusa ter lokalnih svetnikov. Do sem vse lepo in prav. V čem pa je fora, da so udeleženci in protagonisti teh procesij oblečeni v grozljive špicaste ku-klux-klanovske kapuce, pa mi ni znal pojasniti nihče.

Kot sredstvo za nadaljno izobraževanje učitelja je vsekakor važno potovanje. Kakor je oni rokodelec, kateri ni prestopil domačega kraja, nekake manjše veljave, kakor oni, ki je videl to ali ono deželo ali mesto; ravno isto je, rekel bi, tudi pri učitelju, kateri še ni nikdar prijel potne palice v roke ter jo mahnil med svet. (…)
Ali če pride učitelj v družbo, kjer se menijo o tem, kje je ta, kje oni hodil, kaj skusil – tedaj mora učitelj, kateri vedno doma tiči, le poslušati, in če pride vrsta nanj, da naj on poroča kaj o potovanji, molčati. In kaj potem ljudje o takem učitelju mislijo, vé pač vsakdo. Od učitelja se pa zahteva dandanes, če hoče kaj veljati, da je nekak »univerzalni ženij«.
Po desetmesečnem napornem delu v šoli pridejo težko pričakovane počitnice, da se učitelj odpočije, okrepča in poživi duha.

UČITELJSKI TOVARIŠ, Ljubljana, 1. vinotoka 1893