Domovojeva potepanja » podolgem/počez

o ciljih

domovoj — Sun, 29 Aug 2010 06:47:29 +0000

Prepotovati vse po slovansko govoreče vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse vzhodnoevropske države. Odkljukano.
Prepotovati vse evropske države. Še pet.
Prepotovati vse države. Malo morgen.

o druženjih

domovoj — Thu, 03 Jun 2010 15:09:40 +0000

Za mnogotére popotnike je pravi čar vsakega potovanja v iskanju prvobitnega stika z gostoljubnimi domačini, prvoosebnega izkušanja njihovega pristnega vsakodnevnega življenja ter njihovih navad, ob tem pa začutiti toplino razmajane postelje in okusnost lokalne specialitete, ki jo prijazna domorodka obilno mehke riti in krepkih beder servira na trhlo leseno mizico sredi svoje skromne bajtice.
Zame ne. Človek zapletenega in občasno utrujajočega značaja si preprosto zadegam nahrbtnik na rame, se podam na avtobus ali še raje vlak, prispem koder in pogledam kar me je volja, pri čemer me direkten stik in izkušnja prvinskega spoznavanja življenja domačinov kaj malo zanimata. Tudi različne oblike vagantskega družabnega mreženja, fenomen couchsurfinga ter druženje in spoznavanje v hostlih, ki veljajo za bolj sproščeno obliko bivanja in kjer se hitro navežejo stiki s somišljeniki, me v svojem skrajnem individualizmu pustijo hladno ravnodušnega.

Skratka, preden spet izginem v sivino prozaičnega vsakdanjika, bom slučajnospoštovanim obiskovalcem tega bloga zaupal še seznam oz. spisek vseh vplivnih osebnosti iz evropskega javnega življenja, s katerimi se nisem nikoli rokoval in tako tudi nikoli osebno srečal in tako tudi nikoli osebno pogovarjal, s čimer bom dokazal, kakšen sociopat sem: Michael Ballack, Mark Knopfler, David Beckham, Roger Federer, Franz Beckenbauer, švedska kraljica Silvia, yorška vojvodinja Sarah Ferguson, Monica Bellucci, Falco, Georg Baselitz, Haris Silajdžić, Sir Mick Jagger, Angela Merkel, Johan Cruijff, Jaap de Hoop Scheffer, Joca Amsterdam, Vaclav Havel, Carla Bruni, Vladimir Putin, Dmitrij Medvedjev, Magdalena Forsberg, Ole Einar Bjørndalen, Liam Neeson, Viktor Orban, John Cleese, Nena … in tako naprej vse do Emirja Kusturice, s katerim se mi ravno tako nikoli ni uspelo rokovati in tako tudi ne osebno srečati in tako tudi ne osebno pogovarjati.

soška fronta 2

domovoj — Sun, 09 May 2010 19:23:31 +0000

Nadaljevanje lanskoletnega potikanja po bojiščih 1. svetovne vojne.

v službi mzz

domovoj — Sun, 14 Mar 2010 10:06:41 +0000

Povsem očitnega zanemarjanje tega blogiča zadnje tedne ne ne gre devati na rovaš ošabnemu mrzenju, temveč je to pripisati le vnemi, s katero se v realnem času odvija moja prozáičnost (pa tudi sicer so moja potepanja, roko na srce, v teh šoloobveznih mesecih silna redkost). Vsi moji štirje slučajnospoštovani obiskovalci/naključni bralci pa ste gotovo že dodobra seznanjeni z dejstvom, da je moj nemili vsakodnevnik vendarle stkan tudi iz premnogih slasti, med katerimi mi poleg popotovanj največ estetskih užitkov servira najbolj zavržena izmed vseh umetnostnih zvrsti, strip. Včasih, kakor tukaj, omenjeni umetnosti združim, ob tem pa me zmeraj krotoviči le nemočno a spoštljivo občudovanje tistega, kar počneta meni jako ljuba podobičarja Delisle in Sacco (na linku ovekovečene so tudi moje najljubše knjige in pa še ena, ki sem jo nekam založil). Kaj je lahko še lepšega na belem svetu od tega, da te neka premožnejša inštitucija pošlje na daljši izlet v neko tujo deželo, kjer potem v spokoju iz neke osrednje teme spleteš preprosto fabulo, dodaš ščepec ekonomsko-socialne strukture družbe ter družabnostnih zagat, o katerih ob brezplodnih posedanjih v vaških špelunkah klanfajo stare pijandure!? Ob tem pa ti poleg stroškov poti, prehranjevanja in nastanitve velikodušno podarijo še ne tako zanemarljiv honorarček in na koncu v svet nacionalne književnosti izpustijo lično knjižico tvojih ustripitev!

Verjeli ali ne, takóvo ponudbo smo v svoj elektronski poštni nabiralnik prejeli najodličnejši narodni podobarji, da bi v slovensko kulturo skozi svoje pikro oko dokumentirali mednarodne razvojne in humanitarne projekte, ki jih sofinancira naše Ministrstvo za zunanje zadeve. Med njimi so, naj mi bo oproščeno, tudi taki zelo hecnih nazivov, denimo “Do trajnostnega razvoja podeželja okrožij Jablanice, Pirota in Zaječarja s praktičnim uvajanjem modela PRJ“, “Obnavljamo Osnovno šolo Bratov Ramiz i Hamid” ali pa “Zagotavljanje trajnostnih kapacitet za zmanjšanje smrtnosti in izboljšanje zdravja otrok in žensk v kraju Ruzo v Burundiju“.
Prijavil sem se bil sicer, kajpak zavoljo osveževanja svoje ruščine, na projekte vzhodnejše poloble, šel bi pa nenazadnje tudi kam med zamorce neuvrščenih držav. Seveda pa nastane resen objektiven problem, če so ti projekti neutrudljive radovednosti in izkušnje zamišljeni v kateremkoli drugem obdobju, kot so šolske poletne počitnice. Tedaj bom v serdu preklinjal, da bo groza

šoferska

domovoj — Thu, 11 Feb 2010 15:07:05 +0000

“Oh, kako lepo, kako lepo je
v mrzlem zimskem dnevu,
ko zunaj tiho naletava sneg,
slušajoč PJ Harvey
podrsavati po belih kolovozih.”

o slovesih

domovoj — Fri, 29 Jan 2010 16:44:57 +0000

Usoda vsakega vandravca, takšnega in drugačnega popotnika je nenehno poslavljanje. Neka skrivnostna popotna stvarca se naseli v človeka, ko se odpravlja in zapušča prekrasne kraje in prekrasne ljudi. A kakor sem prihajal, nenadoma in neopazno, sem zmeraj tudi odhajal brez kakšnega posebnega slovesa.

Zazrl sem se tako tudi danes zabodeno v tisto težko in nizko nebo, ki z zoprno nepremičnostjo že teden za tednom pritiska na zamrznjeno zemljo, vdano skomignil z rameni, češ, služba je pač služba ter malce zateklih oči in polnih pljuč vnovič zapustil provincialno prosvetno ustanovo, ki mi je pomenila drugi dom. Pravzaprav je od tam odtaval le moj živòtec, tožna duša pa ostala na prašnih šolskih hodnikih.
In tako se tolčemo naprej.

twitti s poti *

domovoj — Thu, 21 Jan 2010 18:08:55 +0000

Novo leto je staro komaj nekaj tednov in edino razvedrilo provincialnih javnih uslužbencev pod težkim nizkovisečim nebom predstavljajo vsakodnevna lopatarska zimska kmečka opravila ter vožnja po poledenelih kolovozih. V temi prezgodnjih večerov postane tako moja duša omledno hrepenljiva in v sivo betico mi privrejo vse mogoče domislice, kam vse me bodo, ko se bo v prvih pomladanskih dneh pričel na debelo topiti že zamazan sneg, vodile moje poti …
Do takrat pa malo mikroblogerskih memoarjev:

Hostel: 19 evrov. Pogled na receptorkin dekolte: neprecenljivo.
Dec 28., 2009

Šel sem po ulici Rose Luxemburg, prečkal cesto Friedricha Engelsa in prispel na trg Karla Marxa.
Avg 17., 2009

V šopek vzhodnoevropskih držav grem nabrat še bivšo DDR.
Avg 15., 2009

Parček pri sosednji mizi je plačal vsak posebej svojo kavico. Nemci. :/
Jul 24., 2009

Včeraj v Legolandu, danes v vikinški vasi- uresničevanje starih otroških želja!
Jul 23., 2009

Bogme, ne bi se mogel odločiti, ali so lepše Švedinje, Norvežanke ali Danke. :/
Jul 23., 2009

Zdajle mi najbrž zavidajo vsi moji petošolci – lep pozdrav iz Legolanda!
Jul 22., 2009

Skandinavci imajo radi majhne. Avte.
Jul 21., 2009

Visok in nabildan zumbo me je v Göteborgu spoštljivo pozdravil. Najbrž ve, da z mano ni heca!
Jul 20., 2009

Pojedel sem losa in pojedel sem kita.
Jul 18., 2009

Ni ga čez ruske spalnike! Norveški si tega imena pravzaprav niti ne zaslužijo. :/
Jul 17., 2009

Pivo 10 €!
Jul 17th, 2009

Na Norveškem je vse drago – razen obiska Narodne galerije, ki je zastonj! Videl Munchov Krik.
Jul 17., 2009

CF kartica, na katero shranjujem fotografije, je znamke Viking.
Jul 16., 2009

V hostlih najbolj sovražim postiljanje.
Jul 14., 2009

V hostlih najbolj sovražim spanje na zgornjih pogradih.
Jul 13., 2009

Z borstejem se klativa po Avstroogrski, igrava biljard ter pijeva pivo.
Dec 26., 2008

Letalska karta Dunaj-Stockholm-Dunaj za 60 evrov! Nisem prav dolgo razmišljal… Okt 23., 2008

Nekdanja Prusija je bila vzgled reda, organiziranosti in discipline. Današnji Kaliningrad je čisto nasprotje vsega naštetega.
Jul 20., 2008

Že v 19. st. je poet zapisal, da z razumom Rusije ni mogoče dojeti. Od takrat se ni veliko spremenilo.
Jul 13., 2008

Bingljajočega Domovoja že imam. Zdaj moram kupiti samo še avto.
Jul 11., 2008

Iz Kitai-Goroda sva se zapeljala na Prospekt Mira, nato na Komsomolskajo, od tam pa direktno na Jaroslavski vokzal.
Jul 10., 2008

Letalo je do Moskve potrebovalo 3 ure. 3 letala bi torej potrebovala eno uro.
Jul 7., 2008

Povsod po Nemčiji vihrajo nemške zastave.
Jun 26., 2008

___________________________________
* Hvala borsteju za idejo!

solnograd

domovoj — Mon, 28 Dec 2009 17:44:17 +0000

… kakor ga vidijo ribe.

romunija

domovoj — Mon, 21 Dec 2009 08:18:24 +0000

Prav hecne stvari privreju človeku včasih v spomin; morda zaradi melanholije prihajajočih praznikov ali pa se sličice davno minulih dni po betici sentimentalno razlezejo zaradi kakega globljega pomena, kdo bi vedel.
V poznodecembrskih dneh pred točno 20-imi leti sem imel tako recimo čast kot član kluba sivomaslinastih robáč v topi kontinuiteti pasivnosti poslušati naše starešine, ljudi, ki jim je narava podelila samo polovičen obrok možganov in ki so celo življenje trenirali kovanje leporečja o globjem socializmu. Istočasno pa se je po znamenitem načelu nedoločljivosti v sosednji deželi in v nič manj klavrnem stanju neki Nicolae Ceaucescu popolnoma ovil v svoje prhuti, zložil letalno mreno ter (ne baš prostovoljno, to je pač treba omeniti) nastavil svoj vampirski torzo puškam jeznih bašibozukov (verjetno nas je tistihmal ob krvavih romunskih posnetkih bolj malo slutilo, da smo pravzaprav z istega pašnika ).

No, po Romuniji, kjer ulicam še vedno kraljujejo vprege takšne in drugačne oblike, sem se od takrat potikal dvakrat. In mogoče je res pravi čas, da predstavim nekaj zasebnih pogledov na to zanimivo deželo.

o prevoznih sredstvih

domovoj — Wed, 09 Dec 2009 08:43:01 +0000

Dolga leta, da ne rečem desetletja, sem za prekladanje od točke A do točke B v svetem potrpljenju uporabljal, kot je to nižjemu plebsu predpisal ljubi Bog, prvenstveno lastne noge.
A na resnici ustrezen substancialen način je treba povedati, da je za prestavljanje po prostranem svetu čásih potrebno uporabljati tudi prav za to namenjena sredstva. Za večja in daljša transcendentiranja v nek drug prostor in stvarnost je avion, sevé, nujno zlo, akoravno utesnjeno in zapeto (pa tudi sicer ne gre, da bi človek juckal od veselja nekaj kilometrov nad trdno zemljico). Na zračnih poteh me umejo morda nekolikanj razvedriti le tiste na natečajih simpatičnosti skrbno izbrane razdeljevalke zastonjskih napitkov.
O avtobusih in njih neudobni natrpanosti ne bi izgubljal besedí. Še najraje se dam prevažati z vlaki; posebej rad imam kake meditativno dolge, mehko raznežene vožnje preko širnih ravnic, ko lahko v miru nastajajo prenekateri osnutki za sproščena, ne nujno globoka razmišljanja. Tudi brezskrbnost glede prave poti in parkiranja, možnost pretegovanja na tapeciranih klopeh, sprehajanja do jedilnega vagona, pljuvanja skozi okno in uganjanja drugih podobnih kratkočasnosti je treba všteti v plus, da pridiha romantičnosti na tem mestu niti ne omenjam.

Uživač prepiha ter mušic in ostale leteče golazni v zobeh, kakor je to poleg raznih besedavljev in mladih puhloglavcev recimo tudi cenjeni don Žakob, nisem bil nikoli. Pravzaprav sem bil na podlagi cele palete izgovorov doslej popolnoma ravnodušen do kakršnekoli kotaleče se pločevine. A na zrela leta sem si, povsem v duhu svojega skromnega mentalnega dometa, le privoščil nov novcat in v sinjih barvah Manchester Cityja dičeč se Evropski avto leta 2008.
Zdaj z očaranim bolščanjem ostro fiksiram njegove občudovanja vredne podrobnosti in mu poetično izražam čustva najgloblje ljubezni. In v mislih vzneseno planiram najine bodoče velike skupne projekte zvedljivega raziskovanja vsega lepega in plemenitega, kar ponuja beli svet.