Pivo, muzika in fuzbal – si lahko možakar na oddihu sploh želi še kaj več?

Na to izjavo legendarnega severnoirskega nogometaša Georgea Besta sem pomislil, ko so se izza vogalov protestantskega dela Belfasta pričeli pojavljati mrkogledi tetovirani obritoglavi dedci v trenirkah. Kakršni se kajpak hitro razkačijo, zato sem z govejo pohlevnostjo in skrajno spoštljivostjo tiho nadaljeval s fotografiranjem slikovitih militarističnih muralov, na katerih so ovekovečena desetletja herojstev ulsterskih unionistov in republikancev za pravo vero in očetnjavo ter obenem upal, da končam zgolj s kakšno focko in mi morda ne bo treba prisluhniti pesmi noža ali bokserja. Dandanašnji je zahodni Belfast sicer resda pogreznjen v top, a napet mir, vseeno pa sem si v celem spektru čustev zastavljal vprašanja o naravi svojega početja in razmerju do drugih momentov stvarnosti. Kajti nekaj je gotovo – da bi se šel človek potikat po teh ulicah recimo ponoči, mu ni treba biti popolnoma nor, vsekakor pa to precej pomaga.

Drugi, recimo kakšni mladi Avstralci (in en Novozelandec, imenovan kiwi), pak samo lagodno zdrknejo v tujo deželo in skrbni analizi navkljub ni moč odkriti nobenega globljega psihološkega, umetniško-zgodovinskega, socialnega ali kakršnegakoli drugega smisla te odločitve kot je banalni motiv, da se v mestecu kakor Dublin zgolj na mrtvo opijanjajo in zganjajo druge norčije. Zvečer, ko omamljeni prikolovratijo v hostelska počivališča pa svoje početje le še nadaljujejo in stopnjujejo – vso noč družno veseljačijo, na ves glas kvantajo, rigajo, brez sramu hrupno prdijo ter v svoji do neprepoznavnosti iznakaženi verziji angleščine gromko razdirajo kosmate šale.

Zato je največja jeba za popotnika prvega tipa, če se s cimri, kakor bi jih sam Sovrag naravnost iz pekla poslal, neprostovoljno znajdejo v isti sobici.

Z letošnjo vigredjo so se na domovojevini izvajali raznorazni zemeljski izkopi, rušenja objektov, betoniranja, nasipavanja, polaganje tlakovcev in ostala gradbeno/sanacijska dela. Doseženi cilj teme je bil ličen nadstrešek za mojega fičota, zato sem bil vaš omiljeni pisun glavni investitor (dejstvo, ki je moje fiskalno monetarno stanje kakopak izrazito poslabšalo) in rovokopač v eni osebi. Ker pa sem tudi persona, ki daje esenci vsaj enak poudarek kot eksistenci, moram seveda po zakonu kozmične karme posledično po takóvih napornih fizičnih in psihičnih aktivnostih ponovno odpeketati nekam, kjer se bo mogla moja duša napasti do sitosti. Za prvomajski oddih sem si izbral otok značilnega otožnega vremena, valovitih zelenih gričev, številnih spomenikov iz predkrščanskih časov, ovc in simpatičnih mestec. In piva, da se ga angeljci veselé!
Osamljeni popotnik se bolj osredotoči, več opazi in njegovi vtisi so globji, poleg vizualnega si ostri tudi svet občutkov – toda potovati v družbi je po drugi strani bolj praktično, manj opazno in predvsem zabavneje. Našel se je tako med mojimi kameradi eden usmiljenega serca, ki bo času velike dragine navkljúb delil to popotniško izkušnjo z menoj; sam presvetli rinpoče Borste. Dublin, Kilkenny, Giants Causeway, Belfast – ni ravno veliko, toda časa imava le sedem dni. Točno toliko torej, kot je ljubi Bog potreboval, da je ustvaril svet. Jaz pa se ob tej priložnosti obljubim podvizati, da spravim ogleda in branja vredne stvari čimprej na blog.