maltežan
Najznamenitejši Maltežan (in vsaj meni edini poznan vobče, če ne štejem zraven onih prisrčnih psičkov) je zagotovo Corto Maltese. Ta šarmantni avanturist in inteligentni klativitez je bil rojen v La Valletti 10. julija 1887 kot sin seviljske ciganke in mornarja iz Cornwalla. Iz njegove poetizirane biografije izvemo, da se je že kot deček potikal po ulicah Singapura, Šanghaja, Bombaya, Ranguna in Gize, se konec leta 1904 znašel v kitajsko ruski vojni, kjer je srečal Jacka Londona in Rasputina, v Argentini Butcha Cassidyja in Sundance Kida, se v linearnem časovno-prostorskem kontinuumu rokoval z Jamesom Joyceom, v Mehiki 1908 pa pomagal Panchu Villi. Prepotoval je Surinam, francosko Gvajano, Brazilijo s porečjem Amazonke, Latinsko Ameriko, Antile, Belize, se v 1. svetovni vojni zafilozofiral z voznikom rešilca Ernestom Hemingwayem in spoznal samega Rdečega barona, Manfreda Von Richthofna. Nemirni duh ga vodi avanturam naproti v Jemen, britansko Somalijo, Etiopijo, Tanzanijo, Hong Kong, Pakistan, Afganistan ter preko Sibirije in Mongolije do mitskega Samarkanda, na Karibih pa se za trenutek ustavi tudi na Atlantidi. 1926 se pridruži mednarodnim brigadam, ki se vmešajo v špansko državljansko vojno in tu se za njim po preteku neugotovljive količine časa izgubi vsaka sled …
Seveda pa je “biti” in “živeti” v tem primeru potrebno jemati bolj v smislu Heideggerjeve fenomenološke dimenzije človeškosti, po kateri je narava človekovega obstoja nekaj, kar ni ne resnično in ne lažno, marveč je nekaj tretjega (privid) in nikakor ne po mesenem natalno-prokreacijskem eksistencializmu … 😕
P. S. Po prebranem curriculum vitae je bržkone tudi bistrogledima obema bralcema in bralki že jasneje, zakaj je ta skrajni individualist z uteho fatalizma, ki sta mu svoboda in klativiteštvo način življenja, doživljensko neločljivo povezan tudi z mojo malenkostjo …