Domovojeva potepanja

“Na podstavi §§ 5. in 27. ustroja centralne deržavne uprave in pooblastila, danega mi v členih 1., 3. in 33. prosvetnega zakona razglašam Domovoja iz radgonskega okraja, da bo o Japonski po določilih in naredbah osrednje vlade predaval. Potopis se bo dne 2. decembra 2011. od šestih do pol devetih zvečer v gornjeradgonski šolski zbornici pojasnjeval.

Pozivlje se zato vsakdo, da pride!”
(Vojni invalidi, če so sicer sposobni poslušati duhamornosti dotičnega, imajo prednost v zmislu naredbe Narodne vlade.)

Predsednik upravne komisije za odnose z deželami izvun Slovenije, l.r.

Hja, včasih se je treba malce odmakniti od belosvetnih metafizičnih in epistemoloških vprašanj in se več potepati po stranpoteh eksistence tostranstva, denimo minljivih kulinaričnih užitkih, skušnjavah telesa, ki je pač pregovorno šibko ter nazorih o potrebi in koristi pijače. Ne pijače vobče, saj piti mora vsaka stvar, ki diha pod milim nebom, ampak o potrebi in koristi onih odličnejših tekočin, kakršne so biokemični katalizatorji blagega žitnega duha (nekoč sem jim bil na teh straneh že namenil nekaj stavkov).
Tako se mi je personi vesele nravi in pobožnega serca utrnila veličastna zamisel o varitvi domačega duhovnega napitka, kakršnega vrček si človek rad privošči po napornem dnevu ali pa na primitivnih družabnih dogodkih, kjer tematika pogovorov ni strogo določena in se lahko občasno dotakne tudi povsem posvetnih tem. In od prvega dne razgrnitve dotične ideje dalje sem tako globoko zavrtal v to stvar, da že skoraj nisem mogel več spati, pa tudi zares buden nisem bil nikoli. Kak posameznik manj jeklenega duha bi niti ne zdržal do dneva dandanašnjega, ko sem spraznil prvo flaško svojega napitka (odlikuje se po blesteči aromi in privlačni grenkobi, od katere pridrejo iz človeka globji in otožnejši podtoni), kakor se je spraznilo Rdeče morje pred sinovi Izraela …

To bóde odsihdob stalna praksa. 🙂

Počitek po potovanju nikakor ne pomeni vdajanja brezdelni lenobi. Moj popotni tovariš, pripadnik iste krajevne skupnosti in sotrudnik s tlake Dejan, razumna in občutljiva duša, se je lotil že takojci kreiranja spektakularnih carigrajskih podob, kakršna so jako redka prikazen že med narodom slovenskim, kaj šele otomanskim!

Dragi Fudo,
Haso nam je nadrlj’o. Pregazio ga veliki kamion. Sreće neke, nije mu ništa. Samo je slomio ruke, noge, rebra i glavu i skršio auto.

Dobesedno tàkovo pisemce je njega dni v banjaluško kasarno prejel dotični Fuad iz Foče, moj takratni naključni SMB pajdaš na služenju partizanščine. Govori in pove nam pismo med drugim precej tudi o splošni teoriji relativnosti, o tem, kako lahko dva opazovalca (npr. ta, ki je pismo napisal in oni drugi, ki leži polomljen v bolniški postelji) v inercialnih opazovalnih sistemih zanimivo popolnoma drugače gledata na ukrivljenost prostora-časa, v katerem se nekomu zgodi nič.

Teorija relativnosti bi v konkretnem primeru lahko veljala tudi za nočni počitek v nekih zanemarjenih prečnih uličicah nad Bosporjem – moj tokratni sopotnik Dejan bi denimo lahko prisegel, da še nikoli ni spal mirneje in spokojneje. Jaz sem pak po drugi strani istočasno lovil vse mogoče istanbulske zvoke: od vse bolj neobrzdanih orientalskih ritmov, ki jih je narod spodaj glasno navijal ob tradicionalnem uživanju živalskih poliakrilamidov na žaru, redkih in sramežljivih pohupov, ki so se sčasoma razvili v silovit krešendo vsesplošnega zbezljanega avtomobilskega trobljenja (videl sem v tej deželi sicer tudi prometne znake, a upravičeno sumim, da ima v praksi na cesti prednost zgolj tisti z glasnejšo hupo) pa vse do izteka v veliki finale uličnih spopadov navijačev Bešiktaša in Galatasaraya ter ušesa parajočega tuljenja policijskih siren.

Ob vsej tej kakofoniji zvokov je še tisto mujezinovo dretje z vrha minareta ob ranih nekrščanskih urah zvenelo nekam čudno otožno lepo … 😕