Domovojeva potepanja

V onih davno minulih časih, ko še ni bilo tajkunov in ostalih naduto samopašnih privilegirancev, nam je bilo preko ljudske šole izročilo o junakih tipa Martin Krpan, Kraljevič Marko in Peter Klepec posredovano, ki so se v sveti jezi občasno tudi turških, v naše kraje prirohnelih orjakov lotili. Krpan je tako denimo z bridko mesarico hudobnega turškega antijunaka Brdavsa, kateri ga je z gerdimi priimki poprej zelo razžalil, po betici malce močneje krcnil in si tako avdienco na samem belem cesarskem dvoru prislužil. Klepec pa se je bojda najprej ruvanja dreves in predelave okolice lotil, pa je malce skušal še mrkoglede Turke predelati, kar se mu je v tolikšni meri posrečilo, da je reveže nazaj vse do vročega Konstantinopla, koder sonce čez vso leto svoje ognjive žarke na svet siplje, spodil. Tako so Turki že v 15. stoletju prvo povezavo Slovencev in Carigrada vzpostavili.

Dasiravno to v popolnoma drugačnih kontekstih in z različnimi poudarki poteka, pa se vendarle za kratko, a s polno bisago v tiste v kolektivnem spominu krščanskega sveta neverne kraje v historično čisto obratni smeri napravljam. 😉

Sebi lastno potrebo po kreativnosti svojih poletnih popotovanj sem se odločil pronicljivo sublimirati v Heisenbergov princip negotovosti, da torej opazovalec vpliva na poskus (dasirávno pri tem še vedno obstaja neka vnaprej predpisana stopnja negotovosti in slučajnosti v vsem, kar opazujemo in napovedujemo) …
Če torej J (kot Japonska) po abecednem redu nasledi K – kàkove podobe in impresije nedoločljivega razpoloženja bi si cenjeni slučajnospoštovani obiskovalci želeli ob letu osoréj ogledati in prebrati na tem blogiču: iz Kanade, Kazahstana ali Koreje? 😉

[poll id=”2″]