Domovojeva potepanja

Torej, če se malce ozrem nazaj in še svoje ugotovitve pravkar končanega vandranja v dva, tri stavke strnem – kakor govorijo same zase tudi spodaj prilimane sličice, bodo Japonci, kljub vsem gromozanskim tegobam, ki so jih letos doletele (potres, tsunami in za nameček še jedrska nesreča), vsaj pri meni ostali zapisani kot vsega občudovanja vredno in s humorjem obdarjeno ljudstvo neizmernega razumevanja za drobne življenske radosti in zabave. Za razliko od panonsko/podalpskega življa, posebno zagovedne pasme s temeljnimi nacionalnimi značilnostmi svetobolja, jámraštva in pahnjenosti v paranojo (vsi dosedanji poskusi, da bi to pasmo zdresirali, socializirali in naučili nekega reda, so obrodili le izrazito piškave orehe, če sploh kaj) …

In če bi se slučajno Azijcem z neizbežnim in rapidno bližajočim se gospodarskim prevzemanjem tukajšnjih zemljepisnih širin posrečilo semkaj zasejati še njihove vrednote – red, poštenje, delavnost in spoštovanje, bi bili pa sploh carji! ❗

Malce vzdušja z Bon plesnega festivala v Takayami pa lahko doživite tukaj.

Tokio-Dunaj, 25.7.2011 (višina 11 000 m)

Potrebno se je spomniti, da je to prejeta doza sevanja na uro, izmerjeno številko je seveda treba tukaj pomnožiti še z 11 urami letenja v eno smer. Čeprav bi naj bilo tudi to zdravju in človeku niti malo škodljivo, vedo povedati strokovnjaki. Jaz jim verjamem – v nasprotnem primeru bi bilo verjetno na svetu veliko več plešastih stevardes. 😀

Fukušima, 24.7.2011

„Zvedljivost ni nikol’ brez kvara.”, pravijo, a mene razjeda večni akademski dvom in se bolj držim takisto starega reka, ki pravi: „Stori le, kakor te pamet uči, pa se ne zmeni za druge ljudi.” Odsvetovali so mi bili namreč (pre)mnogi dušebrižno in s pogledom kakor Saruman tole pot na daljni vzhod; v procesu analize s semkaj pripopanimi dozimeritvami sem, upam, vsaj nekaterim uspel dokazati, kako popolnoma mimo so uslinili svoje teorije, brcnili v čisto temo lastnega strahu in intelektualne prenagljenosti: vsa Japonska vendarle ni radioaktivna … Nasprotno, če izvzamemo prefekturo Fukušima, ni naravno radioaktivno sevanje prav nič višje kot doma v moji deželi. Kar smo pa itak vedeli že prej, vsaj tisti, ki smo kdaj pobrskali po skrbnih analizah Uprave RS za jedrsko varnost in njih japonskih kolegov.

Spodobi se in pravično je torej, da se tale kvaziznanstvena klobasa zašpili na tistem koncu, kjer je pravzaprav tudi njen začetek in vzrok. V kraju nesrečnega imena. Radiacija je tu res nekaj višja od običajne naravne, a še vedno pod zakonskimi omejitvami za zdravju nevarno (četrtmilijonsko mesto Fukušima je 60 km od zloglasne jedrske elektrarne).

P. S. Kak nepomemben časopisni pisun bi v tem konkretnem primeru lahko denimo zapisal, da je v Fukušimi še vedno trikrat višja radiacija od običajne. Kar je sicer res, a z drugimi besedami to pomeni, da prebivalci Fukušime prejmejo 3 milijardinke smrtne doze sevanja namesto običajne 1 milijardinke. 😯

Povsem druga zgodba pa je seveda, da bom svojo obilno dozo radiacije fasal na letalu … 😐

Nagasaki, 21.7.2011

Hirošima, 20.7.2011

Osaka, 18.7.2011

Radovednega človeka dandanes lahko doleti marsikaj. Tako je denimo prvoosebnega mene doletelo nekaj, kar strokovnjaki imenujejo jet lag, posledica sprememb cirkadialnega ritma – po domače pa take sorte betežništvu rečemo bolezen časovne razlike.
Zaradi nespečnosti bom postal še mislec in pol, razmišljam in tuhtam zdaj cele noči. Filozofsko navdahnjen ponavadi že takoj ob skobacanju v posteljo (zgodaj popoldan po našem času, kateri poštenjak pa še lahko spi ob takihle urah, razen dojencev sevé?!) sklenem, da bom mislil na kakšno stvar in ji čez noč prišel do dna. Potem tonem v globoka premlevanja o neštetih dogodkih, ki se nizajo en za drugim, pestujem svoje namišljene tegobe in svoja razmišljujoča česnanja gonim v neskončnost ter si izmišljujem vse sorte stvari, ki se jih sploh ne da razložiti, dokler se mi v glavi ne zgodlja.

Včasih ob tem začutim tudi blažje srčne ekstrasistole, ki jih moja ustvarjalna imaginacija hitro spremeni v kardialni arest, zadnje zdihljaje srčne mišice. Nadvse otožno zavzdihnem in pomislim, kako mlad bom krepnil, crknil, šel rakom žvižgat, škripnil in se podal v večna lovišča; za nameček verjetno z japonsko suhoparno diagnozo “nenadne smrti”… Da pogasim zoprno čudne občutke v prsih, se moram namestiti v posebno, takorekoč sedečo lego. A pri tem me začne špikati v drobovju in ves paničen se tipam po mehkem tkivu, če ne gre morebiti za pričetek vnetja slepiča (čeprav mi je kot razumnemu človeku precej jasno, da gre pri vsej stvari bržkone zgolj za posledico vase zmetanih količin riža, ki so mi zabetonirala črevesje).

Vsake toliko se odpravim še na toaleto, kajti japonsko sonce je žerjavo in situacija rehidracije zahteva pitje velikih količin različnih tekočin, predvsem onih iz mehkega hmeljevega duha ali drugih z duhom bogatih napitkov. Le-ti pa, kakor je obče znano, na človeka delujejo antihumano, krepijo dušo in slabijo ude. Predvsem moj mehur.

In tako se tolčem skozi noč. 😕