Domovojeva potepanja

V izmeničnem ritmu napadov skrbi in faze koncentracije simuliram duševno zdravje ter si polnim dušo – in moja duša je kakor trebuh trojanskega konja, veliko gre noter – z neumornimi razmišljanji. Sarajevo, Berlin, Belfast. Po vseh teh nekdaj pregrajenih mestih sem se bil že potikal vaš eksistencionalno izgubljen dramski antijunak. Nikozija pa ostaja še zadnje razdeljeno evropsko glavno mesto in tudi zadnja prestolnica na svetu, ki je razdeljena med dve državi (na severnem delu otoka je samostojna država, katere samostojnosti pa nihče razen Turčije ne priznava).¹)

Predstavljajte si torej ljubko sredozemsko mestece, obdano z lepo ohranjenim osmerokotnim srednjeveškim obzidjem, ki ga z mediteransko inačico berlinskega zidu razdelijo točno na glavni promenadi, tako da so potem hiše okoli prazne in jih čuva vojska in na vsake toliko je potem opazovalnica, pa nekaj bodeče žice in modre čelade. Turški del Nikozije je nekako bolj domač tistim, ki jim srce malce hitreje bije ob kakšnem bližnjevzhodnem ritmu. Po ozkih uličicah, nabasanih s turistično kramo, neuporabno bižuterijo in v prijaznosti usklajenimi trgovci odkrivam Ciper v svoji najbolj pristni, kar malo orientalski izvedbi. Na drugi strani Grki srkajo sladko rdeče vino, na široko debatirajo o potrebi in koristi teh najodličnejših tekočin, katerih okus popestrijo z olivami in enormnimi porcijami kadavrov z žara ter opazujejo trume turistov, ki bezljajo po mestu s severa na jug, z zahoda na vzhod, s kraja na konec, po celem in kar tako …
V svoji sveti preproščini jih malo spominjajo na drobnico, ki so jo njega dni pasli tod naokrog in prijetna otožnost se jim kot sluz razleze raz srce.

1. Zavoljo česa se tako rad ugnezdim v razdeljenih mestih, ne morem uvideti niti enega umnega razloga – razen morda dejstva, da že vso življenje živim v mestu, ki ga je desetletja dolgo ločevala nacionalna, geografska in ideološka pregrada …
   Naslednjič me, predvidevam, čaka Jeruzalem. ; [↩]

Vigred se je nič kaj sramežljivo vtihotapila v deželo, rožice so bušknile na plan in ptice vreščijo že v zgodnjih jutrih. Prvoosebni dotični pa se, da izlijem ves tisti grez, ki se mi je preko merzle zime nacedil v dušo, odpravljam spet prepuščen zgolj svoji lastni muhavosti in samovolji čez delavske praznike v Afroditino domovino, otok podobno kokljaste oblike kot Slovenija …
Ne iščite me torej, kajti pod vami bom. 🙂

“Ne hodi tja, kaj si malo nor?!” sem moral poslušali neštetokrat, kadarkoli mi je spregovoril Sovragov glas skušnjave in mi je misel zakoprnela po kakšni za preprostega provincialca eksotični vzhodnoevropski državi. “Oropali, zaklali, speštali te bodo, z olivnim oljem, poprom, baziliko, rožmarinom, limonino travo in žličko vina v nepregosto brozgo ter jo po vampirsko popili!“, so me skušali v tire dolgočasnega vsakdanjika normalnežev usmeriti tistihmal, ko je bilo nahrbtnikovanje po Transilvaniji še nekaj nepredstavljivega. “Lukašenko je diktator najhujše vrste, norec, ugrabitelj in brezobziren morilec, zgnilil boš tam v kakšni beloruski čuzi!“, so mi nič kaj obetavno prihodnost živopisno slikali dežurni paranoiki in prodajalci mudologije, ljudje, ki Belorusije še na zemljevidu ne znajo pokazati. “V Gorskem Karabahu je klavnica, so ti morebiti v črevih ukleščeni vetrovi udarili v glavo in povzročili norost?“, so končali s hreščavim akordom, kakor da se je spopadlo krdelo mačk. Da raje ne omenjam, koliko dušebrižnikov me te dni poskuša prepričati, da na Japonskem ljudje kot nekakšni nabrekli razpadajoči gomolji množično umirajo zaradi radiacije … 🙁

Kaj pa argumenti, dejstva, osebne izkušnje? Pa kaj bi se z njimi ukvarjali, v tej družbi že dolgo ne veljajo nič, od vrha do dna. Če bi jih poznali in upoštevali, bi velika večina utihnila in mediji ne bi imeli o čem pisati, narod o čem razpravljati, nastala bi strašna praznina in dolgčas.
In namesto, da bi poslušal njih pridige, obsedel doma in pestoval slovenceljsko svetobolje, sem se, svoboden klatež in neškodljiv norček v svoji skoraj pregovorni trdoživosti še bolj srborit in energičen vedno odpravil prav na odsvetovane destinacije.
Slava Bogu, da jih nisem poslušal! Zamudil bi namreč nekatere najlepše trenutke svojega življenja … 😕